Na križišču izključevalnega družbenega dialoga, političnega revizionizma zgodovine, erozije etike in morale, uzurpiranja demokratizacije, plehkega političnega PR-ovstva, zlorabe in enostranske interpretacije človekovih pravic, neetične zakonodaje, nesposobnosti vladanja, nenehne gospodarske reanimacije, takšnih in drugačnih ideoloških neokusnosti, nerealne parlamentarne projekcije strukture nacije, izkoriščanja delavstva za politične cilje, razbohotene strukture državne administracije, izgubljenih in neokusnih političnih vizij, kokonske demokracije, nepotizma, klientalizma, kadrovskega prečiščevanja, prvorazrednega in drugorazrednega diskurza, plehkih medijskih prijemov, nespoštovanja človeškega življenja, ekstremističnih manifestacij osebnih frustracij, odvisnosti vseh vrst, neracionalnega potrošništva in snobizma, opravičevanja pomora, nespoštovanja lastnega življenja in samozaničevanja, vseh vrst stranpoti upravljanja države, mladinskega pijančevanja in izgube upanja, neperspektivnih pogojev zaposlovanja, neustvarjalne komunikacije, nezaupanja, strahu … sem nameraval napisati blog, pa ga ne bom. Namesto tega grem tja, kjer je upanje in večni začetek.
Jezusovo rojstvo, Kapela Svete družine v generalnem štabu Kolumbovih vitezov, New Haven, Connecticut - ZDA (Centro Alleti)
Dame imajo prednst... Je ustvarjalno genialna, ni pa več tako navzoča kot je bila še pred 20. leti. Moja generacija in starejši se jo spomnimo kot jugopoprepliko Merlin Monroe iz 80ih. No, kmalu nato je juga razpadla in tudi to nežno bitje, ki je na posterjih in nastopih navdihovala z radoživostjo in prekipevala od energije, je odšla z odrov. Vse se ji je sesulo, predvsem na osebni ravni. Ostala je sama kljub množicam fenov. Tajči – Tatjana Matejas (dekliški priimek) sedaj živi v ZDA in ustvarja nekaj povsem drugega. Nežno in mnogo bolj človeško, kot so to počeli njeni menedžerji iz juge. S svojo družino potujejo od mesta do mesta, od cerkve do cerkve ter navdušujejo in navdihujejo s cerkveno duhovno ritmično glasbo. Za vse. Intervju z Tajči si lahko pogledate tukaj 1/2 in tukaj 2/2
Danes praznuje svoj 80. rojstni dan g. Slavko Avsenik. Vse najboljše! O glasbenih podvigih, izumih, milijonskih zlatih in platinastih nakladah, rekordnih nastopih od domačih fešt do Oktoberfesta in neskončnih ponovitvah najbolj znanih Avsenikovih melodij, ne bom zgubljal besed. Ta statistika je dosegljiva na spletnih straneh in v številnih knjigah. Iz fantastične ideje novih ritmičnih povezav, je pred približno petdesetimi leti nastala nova zvrst glasbe, ki je obkrožila svet, predvsem pa Evropo in izseljenske skupnosti čez lužo. Vsakomur je jasno, da to ni zapletena glasba, je pa inovativna za trenutek in čas v katerem je nastala in potegnila v plesne korake polke in valčke cele generacije... in hokejske navijače s slavnimi akordi iz Na Golici. Ustvarjalnost! Na Youtubu je skoraj več nemških zadetkov.
Navdušujeta me vsak s svojo zgodbo in vsak na svoj način. Čestitam in vse najboljše tudi v prihodnosti.
Se vam je že kdaj primerilo, da ste nekaj čutili, da se bo dogodilo in se je dejansko to res zgodilo? Ne? Meni se to dogaja. V bistvu gre za zavestno in predvsem nezavedno refleksijo lastnih ravnanj in reakcij drugih. Torej za to, da lahko človek nekaj zasluti sta potrebni dve komponenti. Zavedanje posledic lastnih ravnanj in predvidevanje reakcij drugih.
Zanimivo je, ko veš, kako se nekdo obnaša v različnih situacijah in veš in slutiš, da se bo nekaj dogodilo tudi, če po lastni oceni ni upravičeno, da bi se to, kar naj bi se potencialno zgodilo, tudi zgodilo. In tako se dogajajo trenutki v naših življenjih in najbolj žalostno je, če naletiš na ljudi, ki zelo iracionalno reagirajo na dražljaje iz okolja. Včasih si jih tudi ustvarjajo samo zato, da imajo razlog za to, da reagirajo tako, da se počutijo najbolj varne, ne glede na posledice. Taki smo sicer vsi brez razlike, bistveno pa je, kako lahko uravnavamo svoja čustva in misli. Včasih se mi že kar malo smešno zdi, kako se ljudje ne zavedamo kako se obnašamo in da vsakič znova, bolj ali manj uspešno delamo enake napake. Če so to majhne nerodnosti, ki nikomur nič ne škodijo, je to prav simpatično…
Če ne gre za ravno nedolžne stvari, se lahko odnosi ker nerodno zakomplicirajo, predvsem tistim, ki se zapletajo v lastno nepoznavanje. In nato posledice čutijo tudi vsi ostali, vpleteni ali ne v osebne odnose…
Veliko je takih trenutkov in s hvaležnostjo za to, da vem kje je temelj mojega navdiha za odločitve, lahko rešujem zagate in ustvarjam veselje.
V odmoru za kavo med zasedanjem delavnih skupin na Brdu pri Kranju, je nekdo izrazil dvom v smiselnost pogovorov, češ kaj lahko pričakujemo o tega dogodka ne glede na to, da imamo dinamične in plodne razprave. Na nacionalnem posvetu o življenjskih pogojih mladih v Sloveniji, je v osmih delovnih skupinah, ki so predstavljale prostor debat od zaposlovanja preko izobraževanja in participacije v družbi, do demografije in stanovanjske problematike idr. razpravljalo okrog 100 ljudi. Cilj: izhodišča za nacionalni program o mladini.
Prvič v zgodovini države Slovenije se je primerilo, da so na taki ravni razpravljali predstavniki in strokovnjaki iz različnih sfer družbe in vladnih ter nevednih sektorjev. Sam sem sodeloval v skupini, ki se je ukvarjala s izzivi zaposlovanja. Razprave so potekale na osnovi strokovnih analiz in skupni interpretaciji izbranih statističnih podatkov. Po začetni klasični nervoznosti predstavnikov študentskih interesov, ko je govor o delu preko študentskih napotnic, se je debata odvijala zelo konstruktivno, in hitro smo si bili edini, da je to pač očiten problem, ki ga je potreben rešiti saj je očitno in jasno vsem da se zlorablja.
To v nadaljevanju niti najmanj ni bil več glavni problem in razprave so se odvijale o drugih problemih, od celotne vertikale formalnega izobraževanja, do vloge sindikatov v družbi in pomena novih načinov izobraževanja ter pridobivanja kompetenc. Pogrešal sem in v tem nisem bil osamljen, le predstavnike ministrstva za visoko šolstvo, sicer pa so v skupini sodelovali malo da ne predstavniki prav vseh pomembnejših institucij v Sloveniji.
Ta zasedba, čeprav kot rečeno zgodovinska, me je tudi nekoliko skrbela. Namreč v Sloveniji se tovrstne, po navadi žolčne debate, pogosto vrtijo okrog klasičnih tem, kot maček okrog vrele kaše. In po navadi vedno okrog šole in države. Tokrat se je dogodilo nekaj presenetljivega. Čeprav je v začetku razprave postalo jasno, da govorimo o vlogi formalnega izobraževanja in strukturi trga dela, smo nato debato razširili na vlogo neformalnega izobraževanja in zasebne sfere, podjetništva in civilno družbo. To pa je bilo presenečenje za marsikaterega člana skupine. Govorili smo celo o spremembi paradigme izobraževanja v smeri podjetnosti in samoodgovornosti za kasnejše zaposlovanje, odpiranju možnosti za večjo fleksibilnost na trgu dela, o kompetencah, ki si jih posameznik lažje pridobi na primer v mladinski organizaciji kot pa v šoli ipd.
Ta obrat v odgovornosti za uresničevanje blaginje posameznika, kjer posameznik prevzema večjo vlogo, predstavlja preobrat v razmišljanju o odnosu med posameznikom in družbo, državljanom in državo. V ospredje debate je prišlo razmišljanje o ustvarjalnosti, inovativnosti, podjetnosti o pomenu vzgoje za te vrednote. In kakšna je trenutna perspektiva večine študentov, ki razmišljajo kaj naj študirajo in kaj se splača študirati, in ne kaj bi želeli početi in kaj jih zanima? S takšnim odnosom je njihov prispevek k znanju podoben vlogi egipčanskih faraonov. Moja kolegica iz akademske sfere se pogosto jezi, da ima polno predavalnico mumij.
Poleg omenjenega preobrata v razmišljanju, se je odprlo še eno pomembno vprašanje. Obsežnost javnega in kompleksnost državnega aparata. Neverjetno, da je celo iz vladne strani, na mojo dobronamerno provokacijo prišlo do strinjanja, da imamo preobsežne sisteme v državi, ki so nepovezani in razvejani, kot da bi bili namenjeni dvesto milijonskemu narodu. Kako sicer razumeti, da je že znotrajsektorsko sodelovanje v državnem aparatu oteženo, kaj šele medsektorsko, kot ga zahteva sodoben pristop pri reševanju problemov na področju mladine. Da se (ne)povezave z podjetniškim svetom niti ne dotikam.
Ali so take razprave in posveti smiselni in ali pripomorejo k razvoju, je seveda retorično vprašanje. Bistvo je, da na pravi način predstavimo stališča in se tudi slišimo. Potrpežljivost pa je potrebna na več ravneh. Četudi je obstajala visoka stopnja strinjanja o težavah in tudi možnih rešitvah v delovnih skupinah, se postavlja vprašanje prenosa tega strinjanja v odločitev. In tam nastopi simbolno in institucionalno bistvo demokracije – parlament, kjer je potrpežljivost še posebej potrebna, predvsem če je sistem neučinkovit in je preslikava interesov in političnih alternativ vprašljiva. Torej koliko časa bo potrebnega za implementacijo novih pristopov? Moj odgovor kolegu med odmorom za kavo je bil prav v tej smeri. Bistveno je spoznanje koliko časa traja, da neko spoznanje dozori in ga sprejmemo kot odločitev, zakon, nacionalni progam. Pa še to je na koncu vprašanje, v kakšni obliki.
Je sreča posledica ali je sreča vzrok? To je bilo preprosto vprašanje v dvigalu kot posledica nepomembne izmenjave in metanja mnenj, kot se v dvigalih to pogosto dogaja, ko ljudje pač nekaj povedo zato, da čas hitreje mine. Vprašanje, ki sem ga zastavil na koncu je povzročilo hipno tišino, kako pa drugače. In v trenutku za tem smo izstopili.
V tisti debati mi je pozornost vzbudil način pripovedovanja, ki je odseval neko samoumevnost sreče in odraza sreče kot posledice vsega kar nam prinaša ugodje, ne glede na posledice… Kakšno naključje. To se je primerilo pred nekaj tedni. In pred nekaj dnevi mi je prišla v roke knjiga: Dobro življenje – etika in iskanje sreče (Herbert McCABE, založba Clritas). In že v prvih straneh sem našel odgovor na tisto moje vprašanje, izziv kolegom v dvigalu, ki sem ga sicer slutil.
Aristotelska tradicija razumljena s pomočjo Akvinskega nam ponuja odgovor z konstituiranjem sreče kot posledico hvalevrednih dejanj. Dejanj v katerih se odražajo različne kreposti, h katerim človek teži in jih želi razvijati in uresničevati. Torej pri tem načinu gledanja na življenje, sta sreča in človekovo zadovoljstvo temeljna pojma, ne pa tudi samoumevna! Nasproti temu načinu avtor postavi pod vprašaj dva druga načina dojemanja in razlaganja etike. Etika je v središču spraševanja. Prvi je tisti, kjer je hvalevredno dejanje tisto, ki ga predpisuje pravilo, načelo ali zakon in drugo imenujemo utilitarizem – mnenje, da bi morali hvaliti dejanje (ali včasih vsako vrsto dejanj), ki ima za posledico največjo srečo največjega števila ljudi.
»Utilitarist hvali dejanje ali vrsto dejanj zaradi posledic, ki jih pričakuje od njega. Aristotelovec pa dejanje hvali zaradi tistega, kar je samo po sebi – na določen način tisto kar konstituira človekovo zadovoljstvo in srečo.« (McCabe, str 20).
To me spominja na tipični slovenski vzorec obnašanja, da od drugega pričakujemo, da bodo nekaj naredili, ker smo mi tudi nekaj naredili za sočloveka, ne glede na vzrok in posledice. Pač ker se tako pričakuje in spodobi. Narobe. Jaz zagovarjam tisti način ravnanja kjer nekaj počnemo, ker verjamemo, da je to dobro in to počnemo zaradi stvari same, ne zaradi soseda, žene, predpisa, fanta, prijateljev, pravil…
Še več, naprej berem v knjigi, da aristotelovska tradicija ne zavrača idej »pravilno«, »pravice« ali »zakon«, le na drugo mesto jih postavi. In to je tisto kar je bistvo. Ne živimo mi ljudje in naše skupnosti zaradi zakonov in pravic, zakoni so za to, da skupnosti lažje živijo in mi med seboj. Kreposti in etično delovanje pa je tisto, ki zahteva določene načine ravnanj za to, da imamo dobre zakone in temelj delovanja. Zato hvalim tiste, ki upoštevajo zakon. In če zakon izgubi podlago etičnosti?
Morda je tu drobtinica problemov sodobnega sveta. V izhodišče smo postavili človekove pravice in enakost pred zakonom, pravila in načela. Izgubili pa smo osnovo iz katere je naš sodoben način življenja nastal… Seveda od tu naprej se postavi tudi vprašanje kakšno je človeka vredno življenje? Morda dostojanstvo. Je sreča stanje, ki ga je treba z različnimi sredstvi maksimizirati, ali je sreča dejavnost, tako kot prijateljstvo. Priporočam v branje.
Za konec, na hitro, kot trenutek v dvigalu pa še ta primer: danes dopoldne sem na CNN zasledil nominacije za nagrado CNN Heroes 2009. Pustim ob strani tipično ameriško promocijo in način, če ima kdo problem s tem načelom oz. formo. Bistvo je v vsebini. Ti »heroji« svoje poslanstvo izvajajo z namenom, zaradi dejanja samega. Brezdomci, za čisto pitno vodo, pomoč mladim in otrkom, zagovorništvo žensk in deklic ...
Ta je tudi lahko prepričljiv: simpatičen in nestandarden, izven vsakdanjih načel in dojemanj. Havy Metal - menih: Fratello Metallo
Imam samo eno idejo, misel, ki bi jo rad zelo jasno izpostavil. Vendar bi bilo skoraj nespodobno vse strniti v en sam odstavek. Za kaj gre. Pred eno uro se je končal neposredni prenos obiska in govora nekdanjega predsednika ZDA Billa Clintona na poslovni konferenci v Sloveniji. In poslušanje njegovega govora in odgovorov na vprašanja me je utrdilo v nekaterih prepričanjih in odprlo nekaj skrbi.
Ta odstavek lahko preskočite. V govoru je izpostavil neenakost v svetu, med bogatimi državami in državami v razvoju, o neenakosti v bogastvu znotraj razvitih držav, o načinih reševanja problematike v svetu, o razmerah v Afriki in drugih državah kjer divjajo etični spopadi in vojne, o nemoči ljudi in revščini, o podnebnih spremembah. Govoril je o njegovih političnih nasprotnih, ki ga sedaj pri delu v njegovi fundaciji podpirajo…
Govoril je na njegov način, z moralnega vidika, ki ga nismo vajeni. In govoril je o temah, ki v Sloveniji niso na dnevnem redu javnih debat. Škoda. Dotaknil se je celo nekaterih izzivov Slovenije v mednarodni skupnosti in v notranje političnem in družbenem življenju. Poudaril je soodvisnost držav in ljudi v današnjem svetu in pomenu različnih sfer družbe pri iskanju rešitev.
In zame se bistveno začne tukaj. Pri ideji, da države ne morejo reševati vseh dilem. Ga je kdo slišal? In da bo zasebni sektor vedno dopolnjeval nemoč držav, da bi celostno obvladovale probleme… Sporočilo celotnega govora je bilo: soodvisnost, vzajemnosti, napredek, podjetnost, razum in moč duha! Dvainštirideseti ameriški predsednik je govoril z navdihom, žarom in karizmo. Prišel je, in to, da je nanizal ogromno možnih inovativnih načinov reševanja problemov sveta s strani zasebnega sektorja in med ljudmi samimi, čeprav tudi poudaril vlogo in moč predsednika ZDA in držav pri reševanju sporov in izzivov sveta, ni najbolj bistveno. Prišel je in govoril o človeku!
Da, pripovedoval je o človeku. Ne le s humanitarnega in humanističnega vidika, dotaknil se je bistva, ki gradi zahodni svet. Govoril je o odpuščanju sočloveku, ki ti stori gorje in bolečino, o ponosu - osebnem čustvu veselja in radosti, ki ni aroganca; pripovedoval je o odnosu. O odnosu, kjer se človek lahko odpove nasilju in sovraštvu, kjer človek lahko preseže bolečino, če se opre na lastno veličino, ki mu je dana in zaupana. Smo to razumeli in slišali ali smo le poslušali? Pripovedoval je o stvareh in na način, ki ga v Sloveniji ne poznamo!
"Lubi Slovenci", če je ravno praznik, ko se spominjamo Trubarjevega navdiha, prosim, se lahko začnemo pogovarjati brez sumničavosti in preračunljivosti? Lahko gradimo odnos in našo skupnost z veseljem in možnostjo ustvarjanja brez strahu v naciji. Tako, da bomo imeli skupni prav in različna mnenja. Si lahko zaupamo. Smo zabredli pregloboko ali lahko osvobodimo duha? Zame je odgovor jasen!
Prav ta večer sem razmišljal o raznih novitetah in vizijah našega časa in bolj ali manj posrečenim bistroumnostim in modrostim, ki jih poslušamo in ustvarjamo sami glede finančne in gospodarske krize, politike itd… Šestdeseta so zgodovina, sedemdeseta in osemdeseta se oddaljujejo, osamosvojitev Slovenije iz devetdesetih postaja praznik, evforija novega tisočletja se racionalizira, Evropa razmišlja. Vzrok za moje stanje večera je preprost in popolnoma službene narave; branje in pisanje o teh in onih izzivih EU itd., kar trenutno ni bistveno.
In v takem vzdušju spodbujenim z oddajo Tarča na TVSLO o neplačevanju prispevkov podjetji za zaposlene in dnevnimi novicami o našem premierju "ljudje božji" in "krucefiks" in naših ostalih prvoborcih na različnih ravneh, podivjanih voznikih, malih ljudeh z njihovimi nepotrebno nespodobnimi teževami se mi v parih minutah zgodi tole:
1. Dobim e-pošto na to povezavo:
2. Poiščem naprej – še dodatne fantastične domislice Thefuntheory.
3. Se sponmim vikenda, ki je za mano na katerem sem 25 mladim skavtskim voditeljem pripravil predavanje in delavnico o strateškem načetovanju v NGO. In ko so bruhali ideje in vizije kako bodo spreminjali organizacijo, svoje delo in življenje, okolje in delo njihovih občin se kar niso ohladili, kjub že zaključenemu uradnemu delu...
5. In ob vsem tem za zaključek sledi še tale fantastičen tvit ZZturka (Žiga Turk – nekdanji minister za razvoj), in v tvitu link na njegov blog: Tviterminologija, ki sem se mu na glas nasmejl. Za poizkušino le nekaj gesel:
tviterač/tviteračica - Vošči dobro jutro, lahko noč; natančno poroča o svoji prehrani, prihodih in odhodih na delo in vsem drugem. Zaradi nje/njega si "prijatelji" iščejo napredne twitter kliente s filtriranjem, grupami ipd. -/tvipetulja - Tviteračica, ki pove še vse o zasebnem življenju. Ne samo o svojem. tviteraš - Med prvimi je bil na ircu, forumih, blogih, fejsbuku, zdaj je na tviterju, jutri bo vejvaš. tviterašica - Podobna tviterašu, je pa moteče, če si ne brije brkov. tviterator - Sem in tja ustreli kratek, odločen, brezkompromisen tvit in izgine. But he will be back.
V čem je poanta. V fascinaciji človekove sposobnosti ustvarjalnega razmišljanja in kapacitetah človeškega uma in duha za to, da presega povprečje, zatiranost, ječanje in nezadovoljstvo sporočano iz medijskih impulzov naštetih na začetku. Da, ustvarjalnost! Nekoč so nastale in nam ostale človekove pravice, sedaj je čas za preprostost, ustvarjalnost, inovativnost, radost …
Znani so podatki o visoki brezposelnosti mladih in ne-varnih oblikah dela, ki doletijo mlade in prve iskalce zaposlitve. Podatki so primerljivi po vsej Evropi, čeprav se med posameznimi področji zagotavljanja blaginje posameznika tudi pomembno razlikujejo med državami. Dlje kot trajajo začasne, kratkotrajne oblike dela brez dodane vrednosti, manjša je konkurenčnost posameznika na trgu dela, ki v odvisnosti od časa narašča. Tudi to je razlog za frustracijo tistih, ki pri tridesetih letih dnevno pošiljajo prošnje za zaposlitev, ki živijo pri starših in izkoriščajo možnosti, ki jim jih nudi zavod za zaposlovanje. Ob tem pa spoznavajo zmoto v veri, da jim diploma zagotavlja redno in za njihove pojme vnaprej »obljubljeno« službo. Študentsko delo je lahko tudi nevarnost in medvedja usluga socialne države mladim.
Kakšno mesto ima danes v takih zanimivih časih družbena skupina mladih? Vemo, da je to zelo heterogena družbena skupina, demografsko vedno bolj šibka in podrejena in morda tudi zaradi tega občutljiva na spremembe, predvsem če se te nanašajo na spreminjanje njihovega položaja in pridobljenih pravic.
Ponovno je aktualno spreminjanje statusa dela preko študentskih servisov. Dela, ki ga je opravljala velika večina šolajočih se mladih, dela, ki je v devetdesetih letih pomenilo pomemben ekonomski in socialni korektiv in ki ima tudi danes ta pomen, čeprav tudi mnogo negativnih prvin. Morda celo preveč. Družbeni skupini mladih pripadajo tudi tisti, ki so zaradi različnih razlogov socialno in materialno prikrajšani, katerim storitve socialne države ne nudijo vedno najboljših priložnosti. Birokracija in tehnicistični odnosi javnih institucij, v katere so vpeti ti mladi, ter na drugi strani tudi dojemanje študentskega staža kot skoraj samoumevnega so odraz tranzicijskih konceptov in predstav. Je to izgubljena generacija slovenske tranzicije?
Da na mladih svet stoji in da je študentski boj delavski boj in podobne bistroumnosti so parole, z resničnostjo katerih se bodo morali verjetno najprej soočiti mladi sami. Predvsem pa je vprašanje, kako na položaj razdrobljene mladine v družbi gledajo starejši. Tisti, ki v svojih letih modrosti upravičeno pričakujejo zasluženo podporo skupnosti, a morda ne poznajo sedanjega časa, pa vseeno radi govorijo o medgeneracijskem dialogu.
Prihaja nova generacija, generacija Y. Generacija upanja. Živijo in ustvarjajo v sozvočju z novimi tehnologijami, z zavestjo o izzivih okolja in socialni povezanosti. Generacija, ki je privržena izobraževanju in neformalnemu učenju, generacija, ki sluti pomen kompleksnosti sodobnih družb in svoje aktivne vloge v njih.
Se koncept mladine izteka v čas in postaja predmet zgodovinskih in socioloških, psiholoških in drugih proučevanj? Ali pa obstaja še ena možnost, da mladina postane pomembna, čeprav majhna družbena skupina, s pronicljivimi idejami, družbeno in socialno občutljiva, empatična v medsebojnih odnosih in v odnosih do predstavnikov drugih generacij. Za to pa so potrebne nove vizije in novi koncepti. Zadnji čas je, da ob formalnem izobraževanju prepoznamo potrebo po podpori kvalitetnim oblikam neformalnega izobraževanja in usklajenim medsektorskim mladinskim politikam, s čimer se omogoči tudi varne, a izzivalne in spodbudne razmere za polno vključevanje novih generacij v družbo.
Objavljeno: september, 2009, Mladje, Movit NA Mladina
Vroča kot jesenski kostanj, je debata o pokojninski reformi. To je presneto resna tema, in javna razprava o ureditvi celotnega sistema je morda v tem času ena najpomembnejših in najbolj resnih razprav, kateri je potrebno posvetiti vso pozornost in k debati pritegniti strokovnjake ter se tudi zgledovati po praksah drugod po Evropi. Ta razprava je tudi prav tako bodeča kot je kostanj preden dozori.
Vsem je jasno, če komu ni, ima problem, da je reforma pokojninskega sistema nujna. Predvsem se moramo tega izziva zavedati tisti, ki smo rojeni po letu 1960 in predvsem sedanje generacije mladih, ki vstopajo na trg dela po dopolnjenem 25 letu starosti. Vse tja do tridesetega leta. Zakaj? Ker bomo delali zelo, zelo dolgo. Razen, če ne bomo tako bogati, sanje večine, realnost manjšine, da si bomo lahko privoščili prijetno starost z lastnimi prihranki brez javne pokojninske blagajne. Mimogrede, življenjska zavarovanja so vse bolj nujna realnost, ne le tržna vaba zavarovalnic. Tudi reforma pokojninskega sistema predvideva to spremembo razmišljanja in v določenem delu prehod na naložbeno zavarovanje, ter samoodgovornost za pokojnino. To je tudi proces spreminjanja miselnosti, da bo država »pomagala« in da je država »kriva«, če gre kaj narobe. Miselnost, ki je tako blizu slovenskemu samoupravnemu načinu razmišljanja.
Predvsem pa bi morali o tem kaj nas čaka, razmišljati mladi. Lepo je, da izkoristimo medgeneracijski dialog in sodelovanje ter, da mlade generacije prepustijo oblikovanje te politike tistim, ki imajo oblast in družbeno moč ter znanje. Pomembno pa je pri odločitvah sodelovati in se predvsem zavedati, kaj nov sistem prinaša. Pričakujem večji doseg pri razpravah in predlogih reprezentativnih mladinskih struktur, kot je zgolj boj proti spremembam v sistemu študentskega dela. Morda preoptimistično. Pustimo se presenetiti.
Navidezn računi pokojnine, malusi in bonusi, 65 let za upokojitev, 60 let minimalna starost za upokojitev, izračun na podlagi celotnega časa upokojitve, štiristebrni sistem, univerzalni državljanski prispevek itd, vse to so pomembne karakteristike predloga, vendar so to le strokovno ekonomska, demgrafska in v začetni fazi predlogov sprememb sistema delno politična vprašanja. Izračuni in simulacije kažejo na pomembno malenkost, ki jo je potrebno upoštevati. Sedanje generacije so manj številčne in demografska slika v Sloveniji je ena najslabših v Evropi. Seveda bo nov sistem to upošteval; na ekonomsko tehnični ravni.
V gozdu pa le redko raste le eno kostanjevo drevo. Tudi ostala drevesa rodijo prav tako bodeče plodove kot tisto, pod katerim nabiramo svoj zalogaj. Nov družinski zakonik o katerem prav tako poteka javna razprava je razburil slovensko javnost. Morda se je javnost razburila upravičeno, morda prehitro, morda pri napačnem vprašanju. Po moje, to niti ni bistveno. Bistveno je, da je ta zakonik nedodelan in poln pomanjkljivosti ter neskladen z osnovno idejo: razširiti pojem družine. Pa naj si gre za pravice enostarševskih družin različnih oblik ali pravice rejniških staršev, prepoved nasilja nad otroki in mejo do katere lahko država posega na polje zasebnega ipd.
Dejstvo je, da moramo sprejeti nekatera kulturne in družbene zasuke evropske civilizacije, bolj ali manj splošno uveljavljena dejstva naših odnosov in družin. Tisto čemur bi se morali posvetiti ni vprašanje, zakaj bodo sprejete nove pravice in oblike družin, bolj je zaskrbljujoče, da se ne posvečamo in ne iščemo rešitev tam kjer je vprašanje najbolj osnovno. Morda res ne v naši civilizaciji? Kako naj okrepimo osnovno družino, kjer sta oče in mati, mož in žena, ki se zavedata odgovornosti in težavnosti odnosov in veselja soočanja z izzivi in uspehi ustvarjanja varnega in spodbudnega okolja za otroke. Zakaj temu ne posvečamo dodatnih skrbi? Ni enostavno. In ravno to je morda odgovor na zadnje vprašanje, ki ga ponuja sedani čas v katerem živimo.
Ti dve temi, s katerima se sooča naša družba, kažeta na simbolni ravni eno bistveno spremembo pri urejanju naših odnosov: konflikt med javnim in zasebnim in zasuk vzorcev razmišljanja od kolektivnega na individualno.
Knjiga Za vedno mladi? - socialna psihologija odraščanja (Mirjana Ule, Založba FDV) predstavlja pomemben celovit prispevek na področju raziskovanja mladine in mladosti v Sloveniji. Avtorica zaokroža in nadgrajuje dosedanje vedenje in raziskovanje tega zanimivega in pomembnega področja. Rezultate raziskav mladine v Sloveniji, ki so se začele koncem osemdesetih let prejšnjega stoletja in nadaljevale v devetdesetih, dopolnjuje z mednarodnimi študijami različnih avtorjev z različnih področij. Knjiga celovito obravnava mladost s socialnega, psihološkega, socialno-zgodovinskega in tudi antropološkega vidika ter poudarja pomen interdisciplinarnosti raziskovanja odraščanja tudi s pedagoškega in medicinskega vidika.
Knjiga je razdeljena na tri glavne dele. Prvi zajema vprašanje življenjskih potekov in odraščanja, drugi obravnava svet mladih, kontekst mladosti in vrednote, ki oblikujejo odnose in ravnanja, v tretjem delu pa se avtorica ukvarja s spremembami mladosti in prehoda v odraslost. Celovito predstavi spremembe, ki so v zadnjih štiridesetih in več letih vplivale na spremembo odraščanja po ustaljenih vzorcih, spremembe tradicionalnih odnosov, danih in predvidenih prehodov v odraslost in ki danes predstavljajo izzive medgeneracijskih odnosov in vključevanja mladih v družbo.
Pomembno dodano vrednost z vsebinskega vidika predstavlja reflektivni pogled na predmet proučevanja. Avtorica z načinom pisanja nagovarja bralca k razmisleku o pomenu in možnih družbenih scenarijih, ki jih prinašajo spremembe ter kompleksnost odnosov in prehodov v odraslost. Ne izogne se vprašanju pomena novih telekomunikacijskih tehnologij in orodij, vprašanju odnosov znotraj heterogene družbene skupine mladine in odnosov med generacijami. Predvsem pa točko razprave vedno znova vrača na posameznico in posameznika, ki postaja vedno bolj (so)ustvarjalec lastne biografije. Knjiga prinaša nove koncepte obravnavanja socializacije in odraščanja in – kar je še posebej vredno – ponuja jasna vpršanja za oblikovanje (mladinskih) politik.
Knjiga se zaključi s poglavjem: »Ali ima mladina prihodnost ali ima prihodnost mladino?«, v nadaljevanju pa lahko preberemo: »Zanimivo je, da se odrasli ne vznemirjajo zaradi odsotnosti mladih iz javnega življenja.« Vprašanje pa je tudi, ali se mladina vznemirja zaradi lastne odsotnosti iz javnega življenja in nedialoga z ostalimi generacijami? Tukaj se morda začne vprašanje za naslednjo podobno knjigo.
Dovolj provokativen naslov, ki je obetal zanimivo razpravo. Predaval je g. Aleš Čerin v okviru Socialnega tedna v organizaciji Socialne akademije. Ko sem prvič pomislil: le kaj naj bi se skrivalo za tem predavanjem, sem seveda takoj pomislil na vzporednice in na koncu ali je to res, družino je morda res mogoče voditi kot podjetja.
Po uvodnih minutah predavanja in predstavitve vodenja in upravljanja in podobnh podjetniških pristopih sem že pomislil, da gre za veliko provokacijo. Uvodno nagibanje k enačenju obeh »organizacij« se je zamajalo v dvomih in dodatnih argumentacijah za in proti. In vprašanje sedaj je: kaj je in kaj početi z dobičkom?
Največji dvom me je obšel ob misli, ko sem si predstavljal družino kjer dvočlanska uprava z večinskim odločanjem, seveda je lahko le enočlanska, kar dodatno zakomplicira situacijo, funkcionira s poslanstvom maksimizacije kapitala v lastno hedonistično maksimiranje užitka. Kar pomeni, da sredstva za lastno uživanje niso regulirana oziroma uidejo izpod nadzora, ni delnice družine rastejo v napihnjen balon brez vrednosti z občutkom bogastva. Posledic za ostale člane družine in okolja (prijatelji, sorodniki, sosedje ...) ob takem ravnanju, pa obstaja ob strani. Kriza, prevedeno v aktualno gospodarsko situacijo, torej finančno-gospodarska kriza, ni daleč.
Ne, to ni pravo enačenje med družino in podjetjem. Z ozirom to, da postaja človek v funkciji kapitala in nemoralnega užitka peščice, torej sredstvo, me straši. A to se dejansko že dogaja. Tudi v družinah. Maksimizacija dobička je smiselna, če imajo delež pri delitvi dobička vsi, seveda glede na njihovo vlogo in prispevek v družini. Ta misel me je pomirila in ob tem sem razmišljal tudi o neprofitnem menedžmentu, kateremu je družina morda celo bolj podobna. A tudi koncept družbeno odgovornega podjetja - družine mi je všeč.
Zame prijeten večer, poln refleksij in zanimivih razprav. Vendar sedaj me še bolj zanima ali lahko podjetje vodim tako kot družino.
Imam občutek, da imamo Slovenci problem s prepoznavanjem principov in namena svobodne demokratične in pluralne družbe. Ne bom razpredal o zgodovinskih razlogih, kulturnih vzorcih enakosti in solidarnosti, na tem mestu niti niso bistveni takšni ali drugačni predsodki in stereotipi o majhnosti in zatiranosti ter cesarski boječnosti Slovencev. Če so pod vprašanjem vrednote, temeljni principi neke družbe, ki želi biti svobodna, dati priložnost posamezniku, da se uresničuje v okvirih družbeno sprejemljivega in zakonitega, odpirati prostor različnih pogledov in načinov izbir življenja, potem je pod vprašanjem obstoj take družbe, ki želi gojiti liberalni tip demokracije.
V zadnji svoji knjigi z naslovom Slovenci in prihodnost profesor Bučar govori tudi o vprašanjih, ki sem jih natrosil v prejšnjem odstavku. Knjigo pa sklene z zanimivimi razmišljanji o organiziranosti različnih družbenih podsistemov. Predvsem me je k razmišljanju pritegnilo poglavje o šolstvu.
Da takoj razčistimo. Ne, mladinski delo in omenjen zakon iz naslova nima s šolstvom direktne povezave, komplementarno da...
Skratka profesor Bučar predlaga zanimiv koncept. Dvomi v vrednostno nevtralno šolo oziroma v t.i. neideološkost. Saj že samo to postavlja novo ideologijo. Predlaga šolo, ki bo učila in vzgajala vedno nove rodove otrok in mladine do javno sprejete in zaželene ravni znanja, s ciljem usposobiti ljudi za življenje v sodobnih globaliziranih skupnostih – državah. Ideologija oziroma vrednostna usmeritev v kolikor ni skrajna pri tem ne predstavlja ovire. Bistvena je raven doseženega znanja. Pred tem govori o usklajevalni vlogi države in razmišljanje zaokroži s predlogom, da šolstvo lahko organizira katerakoli institucija v družbi, ki ima take kapacitete in pogoje ter znanje, da to na podlagi javnega priznanja in z javnimi sredstvi tudi izvaja.
In kaj ima to opraviti z zakonom o mladini?
Knjiga z naslovom Slovenci in prihodnost je nadaljevanje knjige Rojstvo države. Razmišljanje o zgodovini in polpretekli zgodovini, vse svetle in predvsem temne plati nastajanja države Slovenije, profesor Bučar analizira z moralno občutljivostjo in avtoriteto, sposobnostjo preseganja čustvene obremenjenosti razdvajanja Slovencev in uspe svoje razmišljanje pripeljati v okvir sodobnih mednarodnih in globalnih problemov ter umestitve nacionalne države v ta kontekst.
Prepozna problem, ki sem ga izpostavil v začetku. Zelo poenostavljeno skrajšano lahko povzamem, da uvidi problem politične ohromelosti naše družbe zaradi izključevalnih pristopov elit(e) in branjenja pridobljenih pozicij iz preteklosti. Pri tem je logična posledica, da tudi ostali administrativni in izvedbeni družbeni podsistemi ne izvajajo odločitev profesionalno, ampak obremenjeno z takšnimi ali drugačnimi pritiski, ki nimajo narave in duha običajnih interesnih ali lobističnih skupin ter civilno družbenih pobud. Slednji podsistem je dodatno politiziran.
Problem je v pristajanju na različnost! To je tudi zadnje poglavje v knjigi.
»Vzgoja je vedno celostna, zato vprašanja ni mogoče rešiti tako, da bi v državno organizirano šolo hkrati uvajali vzgojo različnih vrednostnih usmeritev, ki si celo medsebojno nasprotujejo« str. 333 Bučar.
In to je odgovor. Polje mladinskega dela, ki pomeni pluralno polje mladinskih organizacij, centrov, skupin in neformalnih pobud s ciljem neformalnega učenja in različne poti do posameznikovega prepoznavanja lastnega mesta v družbi in pomoč pri vključevanju vanjo itd. je bilo dolga leta marginalizirano in (morda tudi zaradi tega) v določenem delu tudi samoniklo. In ta marginalizacija, odmaknjenost od glavnih tokov razvoja slovenske družbe v zadnjih 20 letih je predstavljala pozitiven prispevek k sobivanju različnosti, k pristajanju na različnost. V polju mladine bolje rečeno mladinskega dela so sobivale različne mladinske organizacije in drugi akterji nastali po letu 1991 in se borili, brusili za svoj prostor v tem polju in tudi širše v družbi.
S tem se je v mladih generacijah vzgajalo zavedanje sobivanja in pristajanje na različnost. Kljub različnim težavam in obremenjenostim, ki jih deli vsa družba, je ta prispevek k vzgoji za pluralnost bistvenega pomena in neprecenljiv dragulj nove generacije, ki je zaradi svoje krhkosti tudi sama dragulj.
Zato bi zakon, ki bi to polje okrepil, zaščitil in priznal vrednost spoznanja sobivanja različnosti, ne da bi to različnost določala ta ali ona poklicana elita. Tako bi skupnost z novimi generacijami prehajala v družbo brez strahu, nezaupanja, izključevanja in bi se usmerila na možnost posameznika, da uspe v svojem poslanstvu in življenjski poti, ne da bi mu bili viri za to omejeni zaradi trdnjav te ali one (politične) elite, ampak ravno obratno.
Hvar je dolg 68km in tudi primerno širok, predvsem pa visok, grbast otok. Dva tunela od katerih je eden prepovedan za uporabo s kolesi in drugi nevaren za uporabo, tako da človeku ne preostane drugega, kot da premaguje razdalje v smeri sever-jug in nazaj preko klancev po ne najbolj prijetnih makadamih. A ti so zelo mamljivi, namreč »what comes up, must come down!« in spusti so res lahko divji.
Sicer sem imel v načrtu tri ture a sem s kombiniranjem tur predlaganih v karti za kolesarjenje in pohodništvo prevozil dve, vsako z dodatnimi kilometri po poteh, ki na kartah niso niti vrisane. Večinoma po makadamu, nekaj po asfaltu in singlcah. Izhodišče je bilo vas Ivan Dolac - kamp. Vsaka tura pa okrog 35 km.
Prva z južne strani mimo starega tunela na planoto, po vrhu otoka do zapuščene vasi Humac, po glavni cesti spust do Jelse in nato ponovno mimo starega tunela na drugi strani na planoto, vrh sv. Ante in spust po istem makadamu kjer sem začel turo.
Bolj razburljiva pa je bila druga tura na vrh otoka Hvar – sv. Nikola. Od začetka do konca vzpon na okroglo 600 metrov višinske razlike. Praktično iz 2m nadmorske višine na vrh in nato spust po isti poti na izhodišče. Tukaj pa mi karta ni kaj dosti pomagala ker celotna pot razen zadnjih nekaj kilometrov ni vrisana. Makadam je nov, naredili so ga zaradi lažje dostopnosti ob požarih in povezuje vas Sv. Nedelja z glavno novo cesto proti Hvaru na južni strani. Na tem križišču zaviješ proti tunelu in nekaj deset metrov pred vhodom zaviješ ponovno levo na prašen in mehak makadam, ki te pripelje na planoto in nato v smeri vrha po vrisani panoramski cesti (zadnja četrtina poti). Ko je konec poti je do vrha peš par minut.
Predvsem bom govoril o vtisih s Hvara, namreč prva opcija letošnjega dopusta je bila Korzika, a zaradi različnih dejavnikov ni bila uresničena. Za to bo še čas. Vsekakor, pa je Hvar odlična izbira in primerna destinacija za vse vrste dopustniških, potovalnih in športnih užitkov.
Dopust je vedno čas tudi za branje, raziskovanje – takšno geografsko in tudi osebno; morda v kakšnem naslednjem blogu o tem; je čas za zabavo in izlete, morda včasih tudi za početja, ki jih sicer ne prakticiramo. Letošnji dopust na Hvaru je bila super izbira. Hvar namreč ponuja res možnosti za različne okuse. Priporočam okušanje različnih morskih dobrot, ki jih seveda pripravite sami, lahko pa odkrivate kakšne res dobre restavracije o katerih pa vedno veliko vedo povedati domačini. Na Hvaru je kar malo skrivnostno odkrivati skrite kotičke naravne in kulturne dediščine, ki ni predstavljena v Lonly Planetu ali turističnem prospektu. Super pogoji so za kolesarjenje - gorsko še posebej, pohode, kar se za Slovence menda spodobi, Dalmatinci so na ozkih gorskih stezicah le zaradi jasnih materialnih razlogov. Vendar, da bi ob petih zjutraj, kakor naši štajerski sosedi vstal in se odpravil na najvišji vrh Hvara Sv. Nikola mi niti na kraj pameti ni padlo. A ta cilj je bil dosežen s kolesom v večernih, prijetno ohlajenih, septembrskih urah nekega dneva.
Ta slika razloži retro dodatek v naslovu. Naš trideset let star šotor, ki ga sedaj starši ne uporabljajo več z vsemi Induplati dodatki v notranjosti, je odlično služil svojemu namenu. Malo nostalgije na otroške dni sedemdesetih.
Hvar je zanimiva destinacija. Še vedno pa me preganja misel, ali so Dubrovnik, mesto Hvar, morda Zagreb, Kornati in še kaj podobno petično mamljivega, deležni različnih promocij in marketinga njihove turistične organizacije, kot ostali kraji recimo na istem otoku. Bi rekel da, logično. Drugače si vrveža in navzočnost spodobnih jaht v mestu Hvar ne znam predstavljati. In nenazadnje tudi pomembno; pivo je bilo za polovico dražje kot v Ivan Dolcu, kjer sončni zahod na neobljudeni plaži v svetem miru, če si ga zaželiš ne stane nič… Skoraj nič.
Prostrana ploščad, bolje rečeno obsežen trg, je resnično velik, tako da se stojnice in ljudje na drugem koncu zdijo le kot neznatne točke na panorami kockastih afriških pročelji hiš, ki ga obdajajo. V nizkih oglatih stavbah opečnate in peščene barve, so svoj prostor poiskali trgovci z najrazličnejšimi unikatnimi in tradicionalnimi izdelki, hrano in začimbami. To enakomerno silhueto, ki ograjuje trg prekine le minaret, ki daje slutiti, da se za njo skrivajo prepletene uličice in bazarji z zgodbami tisoč in ene noči. Množice ljudi, od katerih je mnogo turistov, se predvsem pozno popoldne in zvečer zbirajo na trgu ob najrazličnejših prizorih, ki tudi domačine popeljejo v pravljični svet starih zgodb, ki jih pripovedujejo modreci in uprizarjajo skupine slikovitih uličnih zabavljačev. Poseben pečat daje trgu mogočna mošeja iz časov Mavrov in drugih ljudstev vročega kontinenta, katere minaret obvladuje vrvež pod njim. Sprehod v množici človeka navdaja z nenavadnimi in razburljivimi čustvi. Pogled na skupino domačinov od tistih najmlajših do najstarejših, ki pozorno poslušajo zgodbe starca, ki se prenašajo iz roda v rod, ki mu v roki sedi sokol in mirno spremlja poskakovanje in napeto pripovedovanje svojega gospodarja, pogled na gospo, ki z dlani napoveduje prihodnost in riše skrivnostne simbole vsem, ki se ji prepustijo, igranje mož na piščali v ritmih katerih se pozibavajo kobre, množica stojnic h katerim, te vabijo pomočniki prodajalcev najrazličnejših dobrot in izdelkov, nevajenega prišleka popeljejo v vznemirljivo raziskovanje severnoafriške kulture. Atmosfera je prežeta z ritmi iz lončenega bobna, z zvoki piščali in vreščanjem ljudi ob spremljavi zvena činel in zvončkov. Vse skupaj je zavito v preplet najrazličnejših vonjev eksotičnih začimb in pečenega mesa ter zelenjave, ki se v dimu širi iz stojnic na katerih domačini pripravljajo značilne jedi. In naslednji večer se zgodba ponovno rojeva in tako iz večera v večer. To je spomin na Jemaa El Fna, osrednji trg starega mestnega jedra Marakeša v Maroku.
Včeraj smo bili priče kolapsu Twitterja in Facebooka, ter napadov še na nekatera spletna socialna omrežja. To, da se je to dogajalo preko enega človeka zaradi spora med Rusijo in Gruzijo ni pomembno. Zaradi poldnevnega mrka, sem imel še dodaten razlog razmišljati o logiki uporabe in komunikacije preko spletnih socialnih omrežji.
To, da so v določeni meri smiselna je jasno vsakomur. Vsako omrežje je ustvarjeno z določenim namenom, zaradi podobnih vzgibov in namenov združevanja in komunikacije, kot pred 130 leti naprimer čitalniška in taborska gibanja na slovenskem. Seveda z drugimi cilji in v drugačnem okolju in času. V nadaljevanju se bom namreč omejil na vprašanje pomena in dosega spletnih socialnih omrežji v sodobni Sloveniji.
Nekatera omrežja imajo bolj vizualno naravo, druga vsebinsko, tretja spet kombinirano zabavljaško in vseh teh obstaja več vrst oziroma ponudnikov. Potem pa izberi med desetinami tisto, ki ti najbolj ustreza. V bistvu tistega, ki skupini posameznikov - omrežju najbolj ustreza.
V Sloveniji je daleč najbolj popularen FB in moja teza je, da je za to pomemben vzrok v naši kulturi solidarnosti in prepletanja javnega in zasebnega ter uslug in vez. V spletnih skupnostih obstajajo analize in razprave med strokovnjaki in uporabniki o tem, da je FB bolj zasebno omrežje, podobno kot Flicker in na drugi strani, da je vrednost Twitterja predvsem v izmenjavi strokovnih informacij in podatkov. Torej v čem je zanimivost (ne)uporabe slednjega v Sloveniji.
Prvič je dejstvo, da ni množično razširjen in drugič, kakorhitro klikneš na nekaj oseb, se veriga po dveh, treh klikih preseli v tujino in hitro se uporabnik znajde v ameriškem okolju. To, da je ogromno neuporabnih in neosebno sproženih vabil na takšne in drugačne strani za "veselje" in zaslužek ni pomembno, čeprav ne nezanemarljivo. Podatek, da 15% uporabnikov sproducira 75% uporabne vsebine je dovolj zgovoren. In, če dodamo še podatek, da v Sloveniji spletne strani pregledujejo in uporabljajo predvsem manj izobraženi in da je najbolj aktivna populacija med 24 in 35 letom, lahko hitro sklepamo, da je specializirana uporaba spletnih socialnih omrežji verjetno zelo marginalna ali lepše rečeno v povojih.
Z uporabo in raziskovanjem Twitterja sem opazil, da v kakršnikoli kombinaciji po omrežjih poleg različnih organizacij in institucij srečujem nekaj ducatov ljudi, ki jih prepoznš pri tem ali onem čivkajočem kolegu s katerim deliš informacije. To je enostavno ugotoviti, ker kot uporabnik lahko pogledaš koga ima določena oseba v svoji mreži. Torej, če je nekaj sto ali pa par tisoč resnih uporabnikov Twitterja v Sloveniji, ki so seveda v zelo različnih in s tem tudi heterogenih kombinacijah idej in področji ustvarjanja in dela, je vpašanje kakšen vsebinski doseg ima trenutno to spletno socialno omrežje pri nas. Predvsem v specializiranem strokovnem smislu. Vsekakor pa je pomembno in prijetno ter pogosto tudi uporabno izvedeti različne namige in usmerjene informacije o rzličnih stvareh. Če združimo vsa omenjena izhodišča lahko ugotovimo, da obstaja velika razdrobljenost in kompleksnost povezav posameznikov in informacij v, in med različnimi omrežji in da to pomeni razpršenost uporabe. Pa vseeno: "in vendar se vrti", kot je zamrmral Galileo Galilei.
Skratka občutek imam, da ima trenutno Twiter v Sloveniji bolj značaj zabave in javne izmenjave različnih informacij in podatkov od katerih je ozek del specialno uporabnih in smiselno posredovanih preko Twitterja.
Prava vrednost je v širši mednarodni dimenziji oziroma globalni izmenjavi podatkov. Tukaj ima Twitter konkurenčno prednost pred ostalimi spletnimi socialnimi omrežji. Preko precej naključnih povezal sem sam prišel do zanimivih namigov na področju s katerim se prfesionalno ukvarjam. To pa je poseben problem Slovnije: smo premajhni, da bi bili veliki in preveliki, da bi ostali majhni. In podobno je s spletom, ker ga ustvarjamo ljude, smo si omejitev sami, tudi jaz.
Saj veste kako gre tisto: dragi dnevnik ... Bolj primerno bi bilo, če bi napisal dragi Primož, to si beležiš zato, da ti bo ostalo pred očmi, katere ideje so te pripeljale do tega, da si ze začel ukvarjati z danostmi, ki jih prinaša IT. Mimogrede strokovnjaki ugotavljajo, da uporabniki spletnih socialnih omrežji o sebi pogosto govorijo v tretji osebi ednine. Recimo: jaz bi napisal zase, Primož je šel na dopust ... pa ne bom. Odtujenost?
Naj se vrnem na izhodiščno temo. V večletnem spremljanju razvoja takšnih in drugačnih spletnih orodji sem opazoval dogajanja in razvoj in se nisem pretirano ukvarjal z nepotrebo po uporabi in vključevanju v spletna socialna omrežja. Zakaj? Ker se mi je zdelo, da je čas porabljen za ljudi in dejavnosti v realnem svetu bolj dragocen kot tisti, ki bi ga porabil za to, da bi sedel za računalnikom in blebetal o nogavicah in srajcah in mojih najljubših trgovinah in filmih. Formula enostavno ni imela pozitivnega retultata. Z drugimi besedami potrebe po spletnem socialnem udejstvovanju niso bile med pomembnejšimi. V nekem trenutku pa so misli kumulirale v odločitev.
Bistvena in zanimiva je eksaminacija misli in čutenja v odvisnosti od časa in prostora. Pri čemer je prostor vse kar se v časovni dimenziji dogaja in obstaja, biva okoli mene. Enostavno rečeno, odločitve v posameznih obdobjih o različnih vprašanjih, prinašajo različne odzive in odnose v prostoru in času. Pogosteje kot so odločitve napačne in/ali prostori nedojemljivi in neobvladljivi večja je verjetnost, da dejanja ne rojevajo bivana v polnosti osebe in duha. To pomeni, da je lahko v kritični situaciji več možnosti za odločitve kako reševati problem, ki po zgornji analogiji prinašajo različne prostore, življenske situacije. Lahko so to preprosti trenutki radosti in frustracij ali pa velike življenske prelomnice.
S tem pa pridemo že do teorije socialnega in človeškega kapitala in v ekstremu te misli do vprašanja biti in posameznikovega mesta v skupnosti. Skupnost je boljši izraz kot "mesto v svetu", recimo, ker prispeva komponeno odnosa ker vsak človek je del skupnosti tudi, če se od nje distancira. Pod pogojem, da je človek tisti, ki ima možnost odločanja o upravljanju z danostmi, oziroma s svetom.
Več kot je pozitivno rešenih situacij, vprašanje je sedaj kaj je kriterij pozitivnega, boljša je blaginja posameznika v družbi. Če je vrednota materialno bogastvo potem je legitimno, da pomeni pozitivno rešena situacija finančni in materialni dobiček. In podobno velja za druge verednote in bivanjske konsrukte. Problem se pojavi, če se človek zanaša le na eno "valuto", oziroma, če njegovo bivanje odvisno le od enega prostora bivanja iz katerega črpa dobrine za lastno bivanje. Dokler je situacija stabilna ali optimistična ni problema, ko pa se pojavi kriza lahko take situacije predsavljajo kritično neobvladlive situacije.
Torej več prstorov, ki jih človek združuje v funkciji časa in več kot je pozitivno rešenih odločitev boljša je njegova blaginja, pozicija v skupnosti. Zanimivo je, da lahko za opis teh misli uporabim različen besednjak in sporočam isto. Tako lahko več različnih javnsti nagovarjam v njim domačem jeziku in tako lahko posamezniki dojemajo enako misel podobno. Tukaj sem uporabil matematično-ekonomsko-socialno kombinacijo izrazov, zaznati je morda tudi psihološko, teološko, biološko terminologijo, odvisno od bralca. In v tem je čar. Različne teorije in znanosti opisujejo svet z različnih zornih kotov in tako poteka tudi komunikacija in razlaganje sveta. Vprašanje kateri je tisti skupni aksiom, ki lahko razlga svet in bivnje. Bogastvo človeka je to, da se lahko odloči po lastni vesti kateri bodo tisti prostori in vednote, ki ga potrjujejo v doseganju dobrega.
Splet je le eden izmed kanalov in prostorov oblikovanja sveta in komunicirnja. Vsekakor pa ni to vsemogočen prstor virtualne narave. Ne verjamem, da lahko IT nadomesti realen svet in odnose. Zakaj? Ker to pomeni ukinjanje človečnosti in človeškosi. Možno sicer je, da človek sam sebe ukine oziroma zreducira na teroretično enega posameznika, ki bi preko umetne inteligence upravljal s svetom, ampak čemu in kdo bi bil ta človek in kaj bi upravljal. Strašljivo morda? A to je že druga tema.
Vizija bloga v začetku je, morda celo eksperiment, do česa lahko pripelje in kakšno vrednost ima v odvisnosti od že omnjenih spremenljivk. Vprašanje je tudi kako lahko učinkovito in smiselno združuje oziroma se aplicira na ostale spletne možnosti socialnega povezovanja in do katere mere. Obstaja možnost, da se bo blog razdelil na več blogov, kar je realna mžnost, glede na teme in področja obravnavanja prostorov. Glavni namen pa je začetek verodostojnega povezovanja prostorov, ljudi in misli. Vsekakor pa ostja sredstvo in ne cilj, oziroma ena izmed poti.
V Sloveniji se je po nekaj poiskusih v preteklih letih, v javnosti znova odprla razprava o reševanju problematike študentskega dela. Do sedaj so bili taki poiskusi bolj ali manj jalovi. O razlogih zakaj je bilo tako ni smiselno izgubljati besed, vsekakor pa je vsakemu poiskusu sledilo le delno, malenkostno reguliranje zakonodaje na različnih področjih, ki se neposredno dotikajo študentskega dela.
Vprašanje je ali ponovni poizkus predstavlja kumulativno točki družbenega in političnega spoznanja, da ta oblika dela ne služi več svojemu socialnemu namenu iz 90ih let, ali pa je to ponovno sizifovo delo javnih oblasti proti sistemsko in finančno močni, čeprav generacijsko in nazorsko heterogeni družbeni skupini, ki jo z vprašljivo legitimnostjo zastopa tudi močna interesna skupina študentov in njihovih formalnih organizacij. Morda se družbena in politična tranzicija le končuje. Vsaj na tem področju.
Kje je glavni problem. V argumentu, da študentsko delo pomembnemu delu mladih omogoča pridobivati kompetence in predvsem skrbeti za lastno blaginjo. Problem. Ta oblika dela v veliki večini predstavlja kratkotrajna dela, ki so pogosto daleč od izobraževalnih poti tistih, ki taka dela opravljajo in so pogosto tudi dela z nizko dodano vrednostjo. Poleg tega je nadzor nad zlorabami te oblike dela šibek, in vsekakor predstavlja konkurenco poklicom, ki so v času sedanje gospodarske in finančne krize še najbolj na preizkušnji. Seveda dokler bo veljala parola: »da je študentski boj, delavski boj«, sindikati ne bodo uvideli, da je študentsko delo nelojalna konkurenca in »napaka na trgu dela«, kot ga označuje ministerstvo za razvoj in evropske zadeve. Da o tem, da razen zdravstvenega zavariovanja takšna dela ne vključujejo drugih prispevkov in zgolj trenutno prispevajo k blaginji posameznika. Najpomembnejši je argument družbenega smisla, a odgovor kaj je ta smisel, tiči drugje.
Znani so podatki o visoki brezposelnosti mladih in ne-varnih oblikah dela, ki doletijo mlade in prve iskalce zaposlitve. Podatki so primerljivi po vsej Evropi a se med posameznimi področji zagotavljanja blaginje posameznika tudi pomembno razlikujejo med državami. Jasno in morda najbolj pomembno je le to, da dlje kot trajajo začasne, kratkotrajne oblike dela brez dodane vrednosti, manjša je konkurenčnost posameznika na trgu dela, ki v odvisnosti od časa narašča. Kaj to pomeni. Da moramo razumeti frustracijo tistih, ki pri tridesetih letih ali več v veri, da jim diploma zagotavlja redno in za njihove pojme v naprej »obljubljeno« službo a je ne dobijo in te, ki živijo pri starših in dnevno pošiljajo na desetine prošenj in izkoriščajo možnosti, ki jim jih nudi zavod za zaposlovanje, a brez uspeha. Študentsko delo je lahko tudi nevarnost in medvedja usluga socialne države mladim.
Da, v tem grmu tiči zajec, morda kar meved. Izgubljena generacija slovenske mladine lahko postane ta generacija. Rojena konec 70ih in v začetku 80ih, ki je sopotnik, tranzicije in opazovalec finančne in gospodarske krize. Generacija, ki je upravičeno izkoriščala tako izobraževalne kot tudi in predvsem socialne pravice študentskega staža. Generacija, ki je verjela v danost prehoda na trg dela in zmotno odlašala čas študija v zgodnja trideseta leta. Globalizacija in demokratizacija odpirata posamezniku možnosti za ustvarjanje lastne blaginje. Slovenska tranzicija se končuje, dvomilijonska skupniost pa je lahko fleksibilna in odzivna. Z zavedanjem vseh nevarnosti, ki jih sodoben način življenja prinaša pred posameznika moramo ustvarjati optimistično okolje in jasen način razmišljanja.
Prihaja nova generacija, generacija Y. Generacija upanja. Živijo in ustvarjajo v sozvočju z novimi tehnologijami, z zavestjo o izzivih okolja in socialni povezanosti. Generacija, ki je privržena izobraževnju in neformalnemu učenju in sluti pomen kompleksnosti sodobnih družb in njihove aktivne vloge v njih. Zadnji čas je, da prepoznamo potrebo po zagotavljanju kvalitetnega izobraževanja in podpori neformalnim oblikam izobraževanja ter priložnostnega učenja, ter s tem tudi varnih a izzivalnih in vzpodbudnih razmer za iskanje prve zaposlitve.
Manjka spoznanje, da je aktivna vloga posameznika in procesna-spiralna narava politik za odgovarjanje na izzive sodobnega časa tisti način, ki bo odpiral prostor novim generacijam ter tudi dejansko omogočal medgeneracijski dialog in sodelovanje. K temu spoznaju bodo morali poleg politike in mladih generacij prispevati predvsem tisti, ki v svojih letih modrosti upravičeno pričakujejo zasluženo podporo skupnosti, a morda ne poznajo časa, ki prihaja.
To je tura, za katero lahko mirno rečem, da je milo rečeno... huda. Začel sem na Bregu (Mežica) pri Centru šolskih in obšolskih dejavnosti, zmontiral kolo in naštudiral še zadnje podrobnosti zemljevida. Turo sem glede na predlog, ki ga najdete na spletnih straneh nekoliko priredil. Predvsem sem jo želel malo skrajšati in se izogniti asfaltni cesti po dolini, ne vem pa, če je bilo to ravno smiselno, kajti kar se je dogajalo na poti je bilo prav pestro. Nekajkrat sem celo pomislil, ali je to sploh kolesarska tura, ali gorska peš tura.
Breg je bil res breg. Še preden sem se dobro ogrel, sem že grizel kolena. Čez gozdne vlake sem prišel do ture, ki je doseljiva tudi na omenjeni spletni strani in po makadamu proti zgornjemu parkirišču, od tam pa še skok na vrh Pece. Hm... in tukaj se je začelo veselje. Pot je bila bolj primerna za motokros kot pa za sicer vsaj eno konjsko moč na biciklu. V določenih delih poti pač ni šlo več na kolesu. V tistem času so spravljali les in temu primerne so bile ceste. Lubadar je privabil vse razpoložljive stroje. Sreča v tej razriti nesreči je bila ta, da se je delo za tisti dan že končalo.
Tako sem lovil pravo cesto do vršnjega dela Pece, se nekajkrat izgubil, kar pomeni, da goniš in hodiš v hrib in potem ugotoviš, da nisi na pravi cesti in nazaj dol. Karta iz spletne strani mi tako v tem delu ni služila skoraj nič, samo toliko, da sem vedel na kateri strani hriba bi moral biti, ko tam nisem bil.
Na vrhu pa lep sprejem trojice oskrbnikov koče: "A je bilo težko?", z pravim koroškim naglasom. Nekaj sem zamrmral in se pritoževal nad potjo, na koncu pa smo se posmejali in glede na pozno uro sem hitro spakiral in v dolino. Jihaaaaa, tudi navzdol je bilo pestro, to da sem pofirbcal v Avstrijo je še najmanj. Zgornji del je res divji, skoki, debla in ozka strma steza.
Na križišču pod vrhom srečam še starejšega gospoda, lovca in malo poklepetava. Pod cesto je nabiral neko zelišče, ki baje raste samo ta čas in samo na Peci. Za čaj za prostao. Kako sem lahko pozabil ime te čudežne rož'ce! Nikoli ne veš... "Kam pa ... ?", in mu razložilm. "Na Brdo." "Ahaaaaaaa... po je pa še d'lga", pravi. In mi na moje vprašanje razlaga katera pot in kako do tja. "Pa grta pa douta, pa pou u levo ...", meni pa nič več jasno, saj sem karto le naštudiral toliko, da sem imel garmina v glavi. V žepu pa še print. Še nekrat vprašam in pojasnim, da grem do CŠODja. "Ajaaaaaaaaaaa slovenski dom, ja ja", pravi. Jaz pa: "Ne ne, šolski center..." Tišina, rzmišlja in ustreli: "Ja, jaaaa Berk, t'tu je pa Berk..." jaz pa namršeno dešifriram njegove predloge. Seveda narobe sem rekel, pomota, moral bi mu reči Breg in ne Brdo. Prav, res je, malo sem zamešal. In zmeda je bil popolna. Pa sva šla še enkrat douta, pa rauno..., potem sva še ugotovila, da je do Mežice in po dolini še kar dolga, ker me za konec čaka še "Berk", namreč iz glavne ceste je še vzpon do CŠODja. Prijazen gospod. Na koncu sva se prav lepo nasmejala, si zaželela vse dobro in vija proti Berku. Tisto o čaju in rožicah pa si moram zapomniti za stara leta.
Spust sem nadaljeval delno po poti od koder sem prišel, testiral še nekaj bližnjic in se vrnil na izhodišče. Morda bi se moral kljub vsemu vrniti preko Mežice o dolini in tisti zadni klanec bi že premagl. Za užitek bolj pestre poti?
Še to, Tito res še živi. V sožitju z našimi osamosvojitvenimi borci iz devetdesetih na severni meji. Ne verjamete? Poglej galerijo »
Ni nujno, da vedno dobiš to kar pričakuješ. Sicer pa je v življenju vedno tako, da te določene situacije in dogodki presenetijo, seveda takrat in tako kot najmanj pričakuješ.
Dan je bil sicer lep, a zame precej nenavdušujoč. Iz Ljubljane sem se odpravil v soboto po napornem tednu in sobotno jutro, bolje rečno dopoldne na avtocesti proti obali ni dogodek, ki bi se ga človek veselil. Kljub racionalnemu samoprepričevanju o logični in za ta čas sprejemljivi gneči na cesti ter umirjen glasbi, se moje doživljanje vijuganja med zmedenimi avstrijskimi počasnimi šoferji in nestrpnimi slovenskimi avtosrboriteži, ni umirilo v spokojno vožnjo z mislijo na našo čudovito, čeprav kratko obalo - v nacionalnem stilu: manj kot je, bolj moramo biti ponosni na to. In več kot je, lahko postane nevarno in nesprejemljivo. Pri meni enosavno te stvari ne funkcionirajo vedno na ta način.
Kljub vsemu sem se živ in zdrav pripeljal v Portorož. Čeprav zelo razdražen in slabe volje. Upravičeno. To, da si morda sam ustvarim tako doživljanje bivanja, pa je tudi možno, a v tem primeru ni predstavljalo bisvenega prispevka k moji slabi volji. Po kratki in počasni vožnji gor in dol po mestu vrtnic, mi je navdih spokojnosti prinesla misel o mirnem kotičku, brez potrošniške turistomanije. A kje je ta oaza miru?
V mirnem zavetju oljk in prijaznih, dobrvoljnih ljudi sem prvič v miru zadihal ob uživanju okusne, slastno pripravljene in lično postrežene, dišeče in žareče daritve. Take, na katero čoveku z kančkom sočutja ni dano slabo misliti. Privoščil sem si dodano porcijo. Vedno je prostor za še. Tudi večer, noč in sončna nedelja je v meni ustvarila veselje. Priznam pa, da je bilo morda neizraženo.
Piporočam, v zavetju Sečoveljskih solin. Imela sva se čarobno, bi rekla ona.
Nekega dne sin vpraša svojega očeta: "Oče, hočeš z mano sodelovati na maratonu?" Oče je bil bolan na srcu, a je vseeno odgovoril "da!" In skupaj sta tekla na maratonu.
Tekla sta tudi na drugih maratonih, ker je oče vedno odgovoril "da," kadarkoli ga je sin vprašal. Nekega dne sin vpraša očeta: "Očka, kaj misliš, bi se vpisala na tekmo in bi šla tekmovati na ironman?" In oče je odgovoril "DA". (IRONMAN je najtežji triatlon na svetu. Tekmovalci morajo preplavati 3,86 km, nato prekolesariti 180,02 km, da bi na koncu tekli še maraton, dolg 43,19 km)
Oče in sin sta skupaj končala tekmovanje. Poglej. Tudi ob strani desno.
Tudi, če zgornja zgodba ni povsem resnična... je to mar pomembno glede na posnetek?
Govorimo o liberalnem tipu demokracije, o liberalni demokraciji torej, ki predstavlja osnovo sodobnih držav zahodnega tipa. Zavedati se je treba, da obstajajo tudi druge oblike demokracije, kot je populistična ali ljudska demokracija, ki lahko zgodovinsko očitno in tudi v teoriji utemeljeno pripeljejo na surove in nehumane stranpoti človeštva.
Nekdo bo ugovarjal in dokazoval, da so tudi države, ki temeljijo na liberalni demokraciji, nepravične, nasilne, oddaljene od ljudi in podobno. Predlagam, da trezno in resno pogledamo na ta vprašanja z druge strani in se vrnemo v jedro liberalne demokracije. Njeni osnovni komponenti sta svoboda in enakost. Pri čemer ni naključje, da izhajata (gledano tradicionalno zgodovinsko) iz primarne vrednote in odločitve liberalizma o enakih svoboščinah, ki izhajajo iz moralne odločitve in vere v enakost ljudi. S tem se človeku odpreta obzorje svobode, upanja in zavedanja o lastni veličini ter hkrati vrojena odgovornost do drugega, ki izhaja iz spoštovanja moralne zaveze enakosti ljudi. Liberalna demokracija omogoča posamezniku, da ustvarja prostor spoštovanja in uresničevanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter to omogoča in dopušča tudi drugim. To je pravo nasprotje omenjenim alternativnim oblikam demokracije, ki uporabljajo nasilje in privilegije ter sejejo strah za doseganje ciljev in s tem zapirajo prostor, v katerem se lahko človek uresničuje in to dopusti tudi ostalim.
Vse prevečkrat jemljemo zahodni tip ali liberalni tip demokracije, ustvarjene institucije in državo za samoumevne. Ne zavedamo se in pozabljamo, da niso samovzdržne in samoumevne. Še več, sodobne družbe in njihove institucije potrebujejo znova in znova generacije, ki bodo odgovorno vzdrževale pridobitve dolge liberalne tradicije demokracije, ki služi ljudem. Vladavina prava, ločenost oblasti, neodvisne institucije nadzora in civilna družba so le del tega. Če so produkcijska sredstva in dobrine neenakomerno porazdeljeni ter ni prostora za samouresničevanje posameznikov, če je država preobsežna, kar lahko vodi v klientelizem, privilegije in izključevanje, ter če ne delujejo nadzorne institucije, nastane problem legitimnosti sodobnih liberalnih demokracij. V tem primeru se vedno odpira prostor za leve ali desne, takšne in drugačne skrajnosti. Izguba in pomanjkanje znanja in vedenja sta lahko za zagotavljanje miru in blaginje pogubna.
Nekatere države imajo daljšo, nekatere krajšo tradicijo liberalne demokracije, nekatere jo šele odkrivajo; čeprav so že članice Evropske unije. Bistveno je, da sprejemamo vse pridobitve te tradicije kot celoto. Ne zgolj njenih formalnih okvirov brez vrednot in kreposti. Sklicevanje na človekove pravice in svobodo, ne da bi upoštevali moralno zavezo do drugega, je zloraba. Zato je pomembno, da imajo vse generacije, predvsem mladi, prostor, v katerem lahko avtonomno pridobivajo kompetence in kreposti za vključevanje v sodobne družbe. Mladinsko delo je nedvomno tak prostor in mladinske organizacije inkubatorji demokracije. Tudi Evropska unija je na poti svojega oblikovanja in iskanja. Pred nami so volitve v Evropski parlament, praznik demokracije: na zdravje, torej, aja, oprostite, na volitve!
Izobraževalni moratorij in s tem mladost je tisto obdobje, kjer se križajo tako vloge odraslosti kot igre otroškosti. Odkritje mladosti tako predstavlja inkubator pridobivanja vlog za vključevanje v kompleksne postindustrijske družbe. Pomeni, da so mladi sposobni marsikaj prispevati v družbi in na drugi strani vseeno še nimajo »dovoljenja« za polno vključevanje in prevzemanje odgovornosti za skupno dobro.
Imamo torej razlog za začudenje in obsojanje protestov mladih, ki v zadnjem času vznikajo po vsej Evropi? V zadnjih letih lahko spremljamo nezadovoljstvo med mladimi po vsej Evropi. Začelo se je v getih Francije, proti kapitalu so protestirali mladi v Moskvi, vroče je bilo tudi hrvaškim dijakom in kasneje študentom, italijanski študentje zahtevajo kakovosten študij, francoski študentje so zahtevali priznanje svojemu znanju in enakopraven dostop do trga dela. Tudi v Španiji in na Finskem so študentje protestirali proti komercializaciji javnih univerz, ki naj bi jo prinesla bolonjska reforma. In ne nazadnje je bilo v zadnjem času najhuje v Grčiji, kjer se je morda najbolj jasno izrazilo sporočilo, ki je lahko skupni imenovalec vseh omenjenih konfliktov. Kaj sporočajo mladi? Jih slišimo ali jih le poslušamo?
Romunsko-francoski komediograf Eugene Ionesco, ustanovitelj absurdnega teatra, je nekega dne »mitičnega« leta 1968 skozi okno svojega pariškega stanovanja nahrulil mimoidočo protestno reko študentov. Dejal jim je, naj nehajo s tem cirkusom in naj utihnejo ter se spravijo domov, saj bodo na koncu enako malomeščansko zakrknjeni in birokratizirani kot njih očetje. Reakcije protestnikov si ni težko predstavljati ...
Te besede se zdijo preroške. Poglejmo. Protesti generacije 68 so izražali upor proti za njih nenapredni, patriarhalno urejeni družbi, protest za razvoj, znanje in svobodo. Vzniknile so subkulture in ponujale odgovore proti večinski popularni kulturi. V naslednjih desetletjih so se laicistične in libertarne ideje o neideološki družbi pravičnosti stapljale v morda novi ideologiji, ki sicer ni tako strukturirana, vendar na nov način, nezavedno in prikrito obvladuje mišljenjske vzorce. Paradoksalno subkulture postanejo glavni vir navdiha razvijajoče se brezoblične pop industrije in kapitala. So protesti mladih po Evropi izraz spoznanja prav tega, da so se ujeli v past neideološkosti, so odraz reakcije na zlorabe potencialov mladih in obljube brez dejanj? Zdi se, da mladi zopet iščejo svoj del, svoj glas in prostor v družbi.
Ionesco je zmogel kritizirati okostenelost starega in razgaliti površnost, kratkovidnost in dvoumnost novega. Pred nami so leta suhih krav, z željo za 2009, da bi bili v korist vseh družbenih skupin bolj ambiciozni in širokovidni kot pisci grafita na pročelju pokrite tržnice v Ljubljani, ki pravi, da je študentski boj delavski boj. Vse dobro v letu 2009!
Objavljeno: december, 2008, Mladje, Movit NA Mladina
Ko preberemo ali slišimo to besedo, seveda pomislimo na denar, delnice, razkošno življenje, prestižne avtomobile, vile, zvezde z MTV-ja, hollywoodske in druge zvezde ter podobno. Morda se najde kdo, ki se ob takem razmišljanju dobrodušno nasmehne. Verjetno je upravičeno domnevati, da so to predvsem starejši ljudje, tisti, katerih življenjske modrosti so vredne spoštovanja in upoštevanja, tisti, ki v izteku tuzemeljskega bivanja z nasmeškom pristavijo, da ni vsa vrednost življenja v materialnem blišču.
Pop kultura ta blišč poveličuje, pri čemer so uporabniki in potrošniki v tem kolesju odrešilnih odgovorov predvsem mladi. Tisti mladi, ki so mladi, in tisti mladi, ki to niso. Kult mladosti je izjemno razširjen in vprašanje je zakaj.
Mladost vsekakor prinese razcvet v telesnih sposobnostih, mladi ljudje so bolj zdravi, lepši in pogumnejši. Seveda ima mladost svoj pomen tudi v estetiki in prodornosti ljudi. Mladi ljudje se pogosto brez podrobnejšega razmisleka poženejo v družbene konflikte ali akcije, ki so hormonskega značaja. Kot slišimo, jih »razganja«. Naivnost v prepričanju, da obvladujejo položaj, pripomore tudi k temu, da se lotijo različnih prevratniških, pogosto inovativnih in ne vedno realnih akcij. Tak položaj mladih je bil predvsem v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja razlog za takšne ali drugačne proteste in »revolucije«, in sicer tako za dobre kot za slabe stvari.
Vendar marsikateri argument za poveličevanje mladosti ni v korist tega kulta. Mladi so neizkušeni in pripravljeni svojo resnico uveljavljati, ne da bi upoštevali druge in znali pretehtati vse ostale strani. Mladi so pogosto povzročitelji in žrtve prometnih nesreč ter takšnega ali drugačnega nasilja, kot je huliganstvo, in so tudi preveč »samostojni«, tako da si zaprejo kakršne koli možnosti za vključevanje v družbo. Vendar nekateri ne morejo uživati v mladosti, saj so lahko na robu družbe, živijo tako v materialnem kot tudi čustvenem pomanjkanju.
To, zaradi česar je mladost najbolj privlačna, je občutek zanosa, občutek, da je pred nami vse odprto, da lahko izbiramo, da so možnosti uresničevanja lastnih želja in vizij dosegljive. Predvsem gre za občutek, da še ni vse dokončano, da potek življenja ni določen. To je prava vrednost mladosti in bogastvo, ki ga je treba ceniti, razvijati in uporabljati kot vir za kulturni in družbeni razvoj. Od tega imajo ne nazadnje veliko koristi starejše generacije. Predvsem je žalostno, če se taka mladostna življenjska energija kanalizira v destruktivne procese za posameznika in družbo. Vendar je lahko mladost v naši kulturi zelo dolga in traja vse do trenutka, ko ugotovimo, da so naše možnosti zožane na utrudljivo hojo v trgovino ali da imamo probleme s križem in koleni. Nostalgično utapljanje v spominih na mladost ali razmišljanje o tem, kaj bi bilo drugače, če bi bili še enkrat mladi, je neumno.
Obžalovanje in tarnanje nad izgubo ali zapravljeno mladostjo nas lahko oropata še tistega bogastva, ki ga imamo oziroma bi ga lahko imeli, če bi se sprijaznili, da ima tako kot mladost tudi katero koli drugo življenjsko obdobje svojo vrednost, ki je morda večja od tistega bogastva mladosti.
Objavljeno: september, 2008, Mladje, Movit NA Mladina
Verjerno je življenje v Parizu, Berlinu, Londonu drugačno kot v Ljubljani, Mariboru ali Piranu. Evropska mesta držav z demokratično tradicjo vsebujejo polnost in kontinuiteto kulturnega in zgodovinjskega dogajanja, ki ga obiskovalec začuti takoj, ko se sprehodi po ulicah teh mest. To seveda pomeni, da začuti vse pozitivne strani, kot tudi tiste bolj negativne kot so revščina, nasilje, izključenost, odtujenost ... Tako pogosto slišimo koga, tudi tujce, ki ravno obratno, ko odkrivajo Slovenijo, poveličujejo mir, lepoto in občutek varnosti. Vendar tudi naše okolje postaja del skupnega kulturnega kontinenta v vseh ozirih.
Kar slabega prinaša velikost in več stoletna tradicija evropskih metropol in velemest je motiv za to, da se iščejo rešitve za preprečevanje nesprejemljivih in nedovoljenih vedenj tudi mladih. V različnih kulturnih okoljih so se razvili različni pristopi. Že konec 19. st. so nekateri vzgojitelji in v 20. st. pedagogi in psihologi odkrili pomembnost vključevanja mladih v družbo, ki ni temeljilo le na formalnih oblikah izobraževanja. Nastalo je mladinsko delo. In tudi danes je pomembno vprašanje, morda celo bolj, kako mlade vključiti v družbeno dogajanje, jim prisluhniti, jih slišati, jim ponuditi možnost, jih vzpodbujati za to, da se tudi v neformalnem okolju učijo in omogočijo sebi in drugim dostojen razvoj skupnosti v kateri živijo.
Medtem, ko na ravni Evropske skupnosti govorimo in sprejemamo odločitve o strukturiranem dialogu, o tem, da so pomembne institucije, ki vključujejo mlade kjer so ti mladi soustvarjalci in upravljalci teh institucij, ko Komisija vabi k dialogu tudi tiste najbolj odaljene mlade, v Sloveniji peščica entuziastov išče načine kako širši javnosti sporočiti, da mladinsko delo obstaja in da to ni kakršna koli prostočasna dejavnost mladih, ki kot taka pogosto sodi v sfero trga, ampak ima svoja načela, ki so se v sto petdeset letni tradiciji razvila in potrjavala v demokratično razvitem evropskem delu. Tisti slabi uplivi pluskajo tudi v naše okolje. Če in ko bo prišel cunami, bo prepozno.
Ta beseda ne prihaja od glagola korakati, vojskovati se, vladati, politikovati, ampak od glagola srečati. Za nas v slovenskem jeziku pomeni srečati nekoga biti srečen. Tako piše filozof in kulturni antropolog Edvard Kovač v knjigi Modrost o ljubezni. Slovenci imamo s svojim jezikom tako na simbolni ravni odnos, socialnost, družbenost oziroma kulturnost vrojeno v slovenski jezik. Tudi dvojina izraža odnos, ki je medoseben in ni brezimen odnos, ki je značilen za množico. Tak odnos izraža osebno zavzetost in odgovornost.
Življenje predstavlja srečevanje in poslušanje drugega. A ne samo to, odgovornost pomeni tudi slišati, ne zgolj poslušati. Tako lahko, če sem odgovoren, odgovorim sočloveku brez diktata lastnega prepričanja. Pogosto se medsebojno ne razumemo, ker ne poznamo samih sebe in tudi drugih ne. Slaba volja zaradi konflikta, včasih celo prepir, je sestavni del življenja. Reševanje konflikta in dialog morata biti vrednota in krepost, medtem ko mora biti vsak posameznik dovolj suveren, tudi ob podpori različnih institucij, tako javnih kot zasebnih, da se lahko sooča s križanjem vseh družbenih silnic, ki jih vzpostavlja kompleksnost sodobnih družb.
Slovenski jezik izraža veličino odnosa. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z nacionalnim značajem, ugotavljajo, da imamo Slovenci občutek ogroženosti in strahu. To pomeni, da je vzrok tega v nas samih. Morda je čas, da preidemo od kulturnega boja v kulturni dialog. Glede tega se lahko Slovenci veliko naučimo tudi od drugih velikih narodov, s katerimi sooblikujemo evropsko skupnost. Pokončnost in suverenost v odnosu se oblikujeta tudi z večanjem samozavesti nacije kot posledica odločnih in pravilnih dejanj, a ne na račun drugega. S tem prehaja dialog s kulturnega na medkulturni dialog.
Medkulturnemu dialogu je posvečeno leto 2008 in prva polovica tega leta je tudi čas, ko bo Slovenija predsedovala Svetu EU. Dogodek ob začetku – konferenca o medkulturnem dialogu – bo predstavljal uvod v razpravo o kulturni različnosti, dialogu in medsebojnem zaupanju ter prihodnjem razvoju. Znano je dejstvo, da Evropski uniji primanjkuje duha in srca v nasprotju z gospodarskim in institucionalnim razvojem. Verjetno je prav sedaj priložnost, da Evropa poišče tudi svoje srce. Vloga mladih v tem kontekstu ni nezanemarljivo vprašanje, čeprav je ta populacija vedno šibkejša. Še več, prav mladi so glavna ciljna skupina, ki jih izpostavlja odločitev o letu medkulturnega dialoga. To je lepa priložnost, da se pripadniki različnih kultur in religij srečajo med seboj.
Objavljeno: decembr, 2007, Mladje, Movit NA Mladina
Tisti dan je bilo na neki komercialni radijski postaji mogoče slišati prenos koncerta za mlade in vabilo na spremljevalne dogodke ob tem. Gneča je bila gotovo kar precejšnja. Menda več tisoč ljudi, predvsem mladih. Lahko si predstavljamo, da verjetno predvsem tistih, mladih po letih, in tudi tistih, mladih po srcu.
V čem je smisel? Pomislimo, kakšen ritem ima mladost oziroma mladi danes. O tem teče beseda v tokratni številki Mladja. Program v največjem nakupovalnem središču v Ljubljani pred kolosalnim objektom, namenjenim trženju filmske, predvsem ameriške industrije, je bil celotno popoldne in večer kar pester. Delavnice z najrazličnejšimi popularnimi mladinskimi vsebinami in večerni koncerti so vsekakor mamljiva ponudba. Podobne delavnice grafitiranja, pop uličnega plesa ali različne glasbene in video ter rolkarske projekte smo v Nacionalni agenciji podprli tudi že s sprejemom v program Mladina oziroma sedaj MLADI V AKCIJI, ampak pravo vprašanje je v namenu in metodi. Zvito, kajne?
Torej ritem mladosti, kakršen je bil menda tudi naslov omenjene prireditve, je danes pač tak, bi dejal nekdo, ki se strokovno ali kot prostovoljec na primer ne ukvarja z vprašanjem mladosti in mladine danes. Ta tema je v Evropi pomembno poglavje javne politike, vendar ne v Sloveniji, v kateri je prej bolj marginalizirano področje kot kaj drugega.
Prav pretirano začudenje nad takimi in podobnimi komercialno naravnanimi dogodki, namenjenimi mladim, res ni smiselno. Pozor! Nakupovanje je po raziskavah poleg druženja s prijatelji, gledanja televizije in ukvarjanja z računalniki ena od najbolj priljubljenih prostočasnih dejavnosti mladih v Sloveniji. Torej je spodbujanje ritma mladosti prav v meki slovenskega potrošništva nekaj povsem logičnega in z vidika kapitala grešnega, če se ponujenih danosti ne izkoristi.
Popularna pop kultura in različni mladinski stili so prerasli nekdanje subkulture. Mladi so vse manj viden člen družbe. Če smo natančnejši, se njihova dejavnost preusmerja na bolj zaprte, enkratne in neformalne oblike udejstvovanja. Na eni strani v smeri postmaterialnih vrednot in na drugi tudi vse bolj v potrošništvo ter tudi osebno odtujenost.
Na odru so tisti dan manjkale samo še plešoče pastiričke s prijetnimi oblinami in dolžinami ter kakšna harmonika v bleščicah, ki vabi na turbo »govejo župco« ali na kakšen senik in brizgalno brizgo. Misel na tak scenarij so na moje veselje pregnale take legende, kot sta Vlado Kreslin in Aco Rahimovski (Parni valjak), ki sta v preteklem času mladincev prepevala: »En korak v levo stran, en korak v desno stran, en korak za akcijo, drugi za reakcijo.« (Martin Krpan) Drugi pa: »Ja gradim avtoput u glavi, da se vozim slobodno, i ne dam nikom, da me gnjavi, kad vozim prebrzo.« (Parni valjak)
Vsekakor je današnji svet do mladih zahteven: delovna mesta, globalizacija, izobraževanje in individualizacija so izzivi, s katerimi se veliko mladih na osebni ravni težko spopada. Res je pop scena značilnost potrošniških stilov mladih. V vsakem obdobju je tudi glasba družbi sporočala primerna sporočila, in če kdo misli, da je ritem mladosti marketinško dodelan komercialni žur, lahko odvrnem le: »Tovariši jest vam ne verjamem!« (Pankrti)
Objavljeno september, 2007, Mladje, Movit NA Mladina
Na predvečer 9. maja je v Ljubljani pred mestno hišo potekal glasbeni dogodek zimzelenih popevk. Nacionalna televizija je v kratki reportaži med drugim predstavila tudi izjave naključnih obiskovalcev dogodka. Ob vprašanju, ali vedo, čemu je namenjeno praznovanje, so starejši obiskovalci odobravali program in dokaj samozavestno pritrjevali, da gre za praznovanje osvoboditve Ljubljane oziroma za praznovanje dneva zmage nad okupatorjem. Predstavnik mlajše generacije pa je s pristnim koroškim naglasom takoj povedal, da praznujemo dan Evrope, in dodal, da bi morali organizirati še kakšen »žur« za mlade.
Izjave niso presenetljive. Ta dan je na Orlah pri Ljubljani res potekala slovesnost v spomin na zadnje partizanske boje leta 1945 proti okupatorju v okolici Ljubljane in 9. maj je občinski praznik. Na drugi strani pa je zabava pomemben del sodobne mladinske kulture.
9. maja praznujemo dan Evrope. Vendar ne kot spomin na zmago zavezniških sil ob brezpogojni kapitulaciji Nemčije prav na ta dan iz leta 1945, ampak kot spomin na govor francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana iz leta 1950, ki je pomenil idejni prelom ter vzpodbudo za povezovanje Francije in Nemčije ter ostalih evropskih držav v proizvodnji jekla in premoga. S tem je naredil prvi korak na poti oblikovanja Evropske unije.
Vsekakor je izbira datuma za govor francoskega zunanjega ministra povezana z osvoboditvijo Evrope, a bistvo se skriva drugje. Očetje Evrope so se zavedali pomembnosti preseganja konfliktov in se poenotili glede svobode, miru, solidarnosti, blaginje, demokracije in vladavine prava. Minilo je 50 let od podpisa Rimske pogodbe in s tem ustanovitve Evropske gospodarske skupnosti. To je kratka doba, če govorimo o razvoju identitete, ki ima pomembno vlogo pri ponotranjanju ideje vsakega posameznika o pripadnosti skupnosti, še zlasti če gre za skupnost, kot je Evropska unija. Z njenim razvojem predvsem na institucionalni ravni pa se je rojevalo tudi evropsko državljanstvo.
Evropsko državljanstvo je bilo formalno utemeljeno z Maastrichtsko pogodbo leta 1992, a samo formalni status ni dovolj za oblikovanje trdne evropske skupnosti. Ne nadomešča nacionalnega državljanstva, ta je celo pogoj za evropsko. Določa nekaj pravic, ki predstavljajo most med institucijami EU in državljani. Za soustvarjanje postnacionalne identitete je treba reševati zapleteno politično in filozofsko problematiko.
K reševanju tega problema je po svojih močeh poklican vsak od nas. Udeleženci praznovanja v Ljubljani so bili vidno v zadregi, ko jim je novinarka pojasnila, da praznujemo dan Evrope. Morda je tudi taka zadrega priložnost za iskanje bistva. Znanje in širina duha sta potrebna vsem generacijam. Kakšen »žur« pa tudi ni odveč.
Nedelja je bila idealen dan, za preizkus novega mtb. Za to bi bil seveda vsak dan idealen. V bistvu se je predpreizkus začel že dva dni prej z kratko krožno vožnjo po ravnini, nedelja pa je bila dan D.
Vedno se najde kdo za takšne in podobne vragolije in tudi tokrat ni bilo drugače. Z Markotom smo včasih veliko plezali, potem pa je mene malo minilo a vseeno še vedno je doza adrenalina in popotniškega ritma nujna, za razgibavanje oknčin in duha. Tako sva turo zastavila primerno vzdušju. Do poroke ga loči le še par mesecev in ne vem kako bo potem s "časom". Ampak ne dvomim, da se bo našel.
Skratka turo sva začela na Viču, skočila na Katarino in do Sv. Jakoba, bistven pa je bil spust. Poganjati v breg zna vsak, uspe pa vsem, ki imajo kaj moči. S spusti pa je malo drugače. S Katarine sva se spustila proti Šentvidu mimo Slavkovega doma. Tri do širi bi bila ocena.
V Sloveniji so nekatere stvari res na dlani. Tole je le za poizkušino...
Priporočava. Vse, ne samo divji zahod oziroma kar je od njega še ostalo. Kalifornija je dežela nasprotij. Blišč in beda velikih mest, prvinskost 69ersov in sodobnost petičnežev ter čudovita in raznolika pokrajina gredo z roko v roki, povsod kamor te vodi pot. Kalifornija je dežela, ki te popelje v trenutek, ko je čas prvih priseljencev in bojevanje severnoameriških indijanskih plemen ter mehiških tolp ugasnil v rojevanju nove kulture velikih mest in multinacionalk.
Najina pot se je pričela v San Franciscu. V velikih mestih se nisva prav dosti zadrževala; z izjemo San Diega, ki leži prav na jugu ob meji z Mehiko. Tam sva štiri dni preživela pri najini prijateljici Naji, ki na Univerzi Kalifornija San Diego (UCSD) študira nevrologijo. Iz mesta sv. Frančiška sva se odpravila proti Yosemitih in tamkajšnjemu nacionalnemu parku, kjer sva pohajkovala in uživala v prijetnem subalpskem podnebju. Seveda vsak, ki ima v krvi malo plezanja ve, kaj je El Capitan. A šele, ko človek stoji pod to masivno steno dobi pravi občutek, da je odkrivanje nekoristnega sveta spoštovanja vredno početje in da je za upokojene iskalce in njihove spremljevalke tudi kakšna celodnevna ali večdnevna tura prav prijeten in lep zalogaj. Ampak prsti kar ne nehajo srbeti, pogled pa je vedno na liniji številnih navez, z mislijo kam jih vodi njihovo iskanje smeri...
Z najinim »rentanim Ševijem« (Chevrolet Impala 6v 3,9 avtomatik seveda ... a vseeno živahen konjiček) sva po štirih dneh nadaljevala pot preko več kot 3000 metrov visokega prelaza v prostranstva srednjeameriških puščav. Vsekakor je udoben avto dobra naložba za večurna premagovanja skoraj neskončnih ravnin in prostranstev ameriškega srednjega zahoda. Potovanje lahko postane prav prijetno, še posebej ker je na poti vedno kaj zanimivega in včasih tudi nepredvidljivega. Morda prav zato ker je bila najina krožna pot po Kaliforniji začrtana le okvirno. Dolina smrti in najnižja točka Hudičevega golf igrišča, kakor se imenuje presušeno slano jezero, sta bila v enem dnevu že za nama, midva pa na poti proti Las Vegasu in ritmom kralja rock & rolla ter dogodivščinam »izi rajderjev«.
Dolgočasnost in plehkost mesta zabave in iger na srečo sredi puščave na skrajnem jugu Nevade, naju je navdušilo le zaradi relativno nizkih cen hrane v restavracijah najprestižnejših hotelov. Restavracije se nahajajo v okviru multipleksov igralnih salonov, kar kaže na logiko novačenja sitih, potencialnih zmagovalcev »jack pota« in »master aworda«. Še v istem popoldnevu sva pot nadaljevala proti reki Kolorado, ki sva jo prečkala preko znamenitega jezu Hoover, ki je predstavljal enega izmed glavnih projektov takratne ameriške administracije pod vodstvom predsednika Herberta Hooverja v boju proti recesiji v tridesetih letih prejšnjega stoletja. To je bila tudi najbolj vzhodna točka najinega popotovanja.
Reka Kolorado je tudi meja z zvezno državo Arizona. Nevada in Arizona sta bili tudi del najine avanture, a le za dva dneva. Le toliko, da sva zaokrožila pot in se na poti proti jugu priključila na zgodovinsko cesto Route 66. Po vijugati gorski in ravninski puščavski cesti, skozi peščeni vihar in zapuščene bencinske črpalke in motele sva si za nekaj dni privoščila kampiranje v nacionalnem parku Joshua Tree. To je višinska puščava z značilnimi puščavskimi drevesi in ravno še pravi čas sva ujela pozno pomladansko cvetenje kaktusov in trav, pa tudi obisk klopotače pred šotorom... Tudi tukaj, čeprav manj kot na severu je čutiti duh 69ersov - iskalcev zlata, ki so v šestdesetih letih devetnajstega stoletja množično potovali na zahod in postavljali temelje današnje Kalifornije. Tudi z revolveraškimi medsebojnimi obračuni in boji z indijanskimi plemeni.
V San Diegu sva na zahodni obali prispela na skrajni jug Kalifornije in najinega potovanja. Človek ima sicer občutek, da je ta del vse prej kot anglo-ameriški in ta občutek ni napačen, saj večina ljudi govori špansko, pa tudi obrazi ljudi pričajo o tem, da je Mehika le streljaj daleč. Po poti španskih Frančiškanov, ki so še pred priključitvijo Kalifornije k ZDA leta 1850, misjonarili med staroselci in se branili pred udori mehiških tolp, sva zadnje dneve preživljala v San Clementeju, San Huan Capistranu, Snta Ani, Santa Monici in se skozi mesto angelov vračala v enem dnevu do San Francisca.
Kalifornija. Ob vsem napisanem ostaja vedno mnogo vtisov in spominov. Kako ravnati ob izposoji avtomobila, ko zmanjka tistih modelov, ki si ga rezerviral preko medmrežja in kako prihraniti s tem 400 dolarjev, kakšna zgodba se odvija, če ob enajstih zvečer v divjini Yosemitov zakleneš avtomobilske ključe v avto in imaš prav vse zakljenjeno v avtu, zakaj so zgodbe iz National Geographica o srečanjih z medvedi zelo realna možnost in kako adrenalinsko je streljati z teleobjektivom na medvedko z dvema mladičema, občutek hoje po drugem planetu in spoštovanje življenja v puščavi Doline smrti, vtisi na scenografijo iz vesternov in mesto Oatman kjer se zdi, da se je pred sto leti ustavil čas, ko so iskalci zlata prodirali na zahod. Vtisi posedanja in brezdelje črncev v tipičnih reperskih oblekah in frizurah ter beda ljudi na Long Beachu (LA), pogled na okrogloglavega latinosa z črnimi brčicami, ki nosi široke kavbojke segajoče čez kolena in belo XXXXL mikico... vse to se zdi, kot da bi vstopila in na koncu izstopila iz filma. Vse kar tukaj gledamo preko produktov holivudskih mojstrov gibljivih slik, je tam vsakdanje življenje, seveda z izjemo znanstvenofantastičnih in raznih akcijskih komediolovščin. Čeprav se na trnutke tudi to ne zdi nemogoče...
Road trip za vse, ki uživajo v čudoviti in raznoliki pokrajini in tiste, ki želijo odkrivati ameriške sanje velikih mest. Anja in Primož. Več fotografij »
Jezusovo rojstvo, Kapela Svete družine v generalnem štabu Kolumbovih vitezov, New Haven, Connecticut - ZDA (Centro Alleti)
