Izgubljena generacija

V Sloveniji se je po nekaj poiskusih v preteklih letih, v javnosti znova odprla razprava o reševanju problematike študentskega dela. Do sedaj so bili taki poiskusi bolj ali manj jalovi. O razlogih zakaj je bilo tako ni smiselno izgubljati besed, vsekakor pa je vsakemu poiskusu sledilo le delno, malenkostno reguliranje zakonodaje na različnih področjih, ki se neposredno dotikajo študentskega dela.

Vprašanje je ali ponovni poizkus predstavlja kumulativno točki družbenega in političnega spoznanja, da ta oblika dela ne služi več svojemu socialnemu namenu iz 90ih let, ali pa je to ponovno sizifovo delo javnih oblasti proti sistemsko in finančno močni, čeprav generacijsko in nazorsko heterogeni družbeni skupini, ki jo z vprašljivo legitimnostjo zastopa tudi močna interesna skupina študentov in njihovih formalnih organizacij. Morda se družbena in politična tranzicija le končuje. Vsaj na tem področju.

Kje je glavni problem. V argumentu, da študentsko delo pomembnemu delu mladih omogoča pridobivati kompetence in predvsem skrbeti za lastno blaginjo. Problem. Ta oblika dela v veliki večini predstavlja kratkotrajna dela, ki so pogosto daleč od izobraževalnih poti tistih, ki taka dela opravljajo in so pogosto tudi dela z nizko dodano vrednostjo. Poleg tega je nadzor nad zlorabami te oblike dela šibek, in vsekakor predstavlja konkurenco poklicom, ki so v času sedanje gospodarske in finančne krize še najbolj na preizkušnji. Seveda dokler bo veljala parola: »da je študentski boj, delavski boj«, sindikati ne bodo uvideli, da je študentsko delo nelojalna konkurenca in »napaka na trgu dela«, kot ga označuje ministerstvo za razvoj in evropske zadeve. Da o tem, da razen zdravstvenega zavariovanja takšna dela ne vključujejo drugih prispevkov in zgolj trenutno prispevajo k blaginji posameznika. Najpomembnejši je argument družbenega smisla, a odgovor kaj je ta smisel, tiči drugje.

Znani so podatki o visoki brezposelnosti mladih in ne-varnih oblikah dela, ki doletijo mlade in prve iskalce zaposlitve. Podatki so primerljivi po vsej Evropi a se med posameznimi področji zagotavljanja blaginje posameznika tudi pomembno razlikujejo med državami. Jasno in morda najbolj pomembno je le to, da dlje kot trajajo začasne, kratkotrajne oblike dela brez dodane vrednosti, manjša je konkurenčnost posameznika na trgu dela, ki v odvisnosti od časa narašča. Kaj to pomeni. Da moramo razumeti frustracijo tistih, ki pri tridesetih letih ali več v veri, da jim diploma zagotavlja redno in za njihove pojme v naprej »obljubljeno« službo a je ne dobijo in te, ki živijo pri starših in dnevno pošiljajo na desetine prošenj in izkoriščajo možnosti, ki jim jih nudi zavod za zaposlovanje, a brez uspeha. Študentsko delo je lahko tudi nevarnost in medvedja usluga socialne države mladim.

Da, v tem grmu tiči zajec, morda kar meved. Izgubljena generacija slovenske mladine lahko postane ta generacija. Rojena konec 70ih in v začetku 80ih, ki je sopotnik, tranzicije in opazovalec finančne in gospodarske krize. Generacija, ki je upravičeno izkoriščala tako izobraževalne kot tudi in predvsem socialne pravice študentskega staža. Generacija, ki je verjela v danost prehoda na trg dela in zmotno odlašala čas študija v zgodnja trideseta leta. Globalizacija in demokratizacija odpirata posamezniku možnosti za ustvarjanje lastne blaginje. Slovenska tranzicija se končuje, dvomilijonska skupniost pa je lahko fleksibilna in odzivna. Z zavedanjem vseh nevarnosti, ki jih sodoben način življenja prinaša pred posameznika moramo ustvarjati optimistično okolje in jasen način razmišljanja.

Prihaja nova generacija, generacija Y. Generacija upanja. Živijo in ustvarjajo v sozvočju z novimi tehnologijami, z zavestjo o izzivih okolja in socialni povezanosti. Generacija, ki je privržena izobraževnju in neformalnemu učenju in sluti pomen kompleksnosti sodobnih družb in njihove aktivne vloge v njih. Zadnji čas je, da prepoznamo potrebo po zagotavljanju kvalitetnega izobraževanja in podpori neformalnim oblikam izobraževanja ter priložnostnega učenja, ter s tem tudi varnih a izzivalnih in vzpodbudnih razmer za iskanje prve zaposlitve.

Manjka spoznanje, da je aktivna vloga posameznika in procesna-spiralna narava politik za odgovarjanje na izzive sodobnega časa tisti način, ki bo odpiral prostor novim generacijam ter tudi dejansko omogočal medgeneracijski dialog in sodelovanje. K temu spoznaju bodo morali poleg politike in mladih generacij prispevati predvsem tisti, ki v svojih letih modrosti upravičeno pričakujejo zasluženo podporo skupnosti, a morda ne poznajo časa, ki prihaja.

Zanimivi članki:
Will Europe's Gen Y Be Lost?, Spiegel Online
How Gen Y Startups Use Social Media to Shatter the Status Quo, Mashable.com

Foto: Free Stock Photos for websites - FreeDigitalPhotos.net

Dolga brada kralja Matjaža

To je tura, za katero lahko mirno rečem, da je milo rečeno... huda. Začel sem na Bregu (Mežica) pri Centru šolskih in obšolskih dejavnosti, zmontiral kolo in naštudiral še zadnje podrobnosti zemljevida. Turo sem glede na predlog, ki ga najdete na spletnih straneh nekoliko priredil. Predvsem sem jo želel malo skrajšati in se izogniti asfaltni cesti po dolini, ne vem pa, če je bilo to ravno smiselno, kajti kar se je dogajalo na poti je bilo prav pestro. Nekajkrat sem celo pomislil, ali je to sploh kolesarska tura, ali gorska peš tura.

Breg je bil res breg. Še preden sem se dobro ogrel, sem že grizel kolena. Čez gozdne vlake sem prišel do ture, ki je doseljiva tudi na omenjeni spletni strani in po makadamu proti zgornjemu parkirišču, od tam pa še skok na vrh Pece. Hm... in tukaj se je začelo veselje. Pot je bila bolj primerna za motokros kot pa za sicer vsaj eno konjsko moč na biciklu. V določenih delih poti pač ni šlo več na kolesu. V tistem času so spravljali les in temu primerne so bile ceste. Lubadar je privabil vse razpoložljive stroje. Sreča v tej razriti nesreči je bila ta, da se je delo za tisti dan že končalo.

Tako sem lovil pravo cesto do vršnjega dela Pece, se nekajkrat izgubil, kar pomeni, da goniš in hodiš v hrib in potem ugotoviš, da nisi na pravi cesti in nazaj dol. Karta iz spletne strani mi tako v tem delu ni služila skoraj nič, samo toliko, da sem vedel na kateri strani hriba bi moral biti, ko tam nisem bil.

Na vrhu pa lep sprejem trojice oskrbnikov koče: "A je bilo težko?", z pravim koroškim naglasom. Nekaj sem zamrmral in se pritoževal nad potjo, na koncu pa smo se posmejali in glede na pozno uro sem hitro spakiral in v dolino. Jihaaaaa, tudi navzdol je bilo pestro, to da sem pofirbcal v Avstrijo je še najmanj. Zgornji del je res divji, skoki, debla in ozka strma steza.

Na križišču pod vrhom srečam še starejšega gospoda, lovca in malo poklepetava. Pod cesto je nabiral neko zelišče, ki baje raste samo ta čas in samo na Peci. Za čaj za prostao. Kako sem lahko pozabil ime te čudežne rož'ce! Nikoli ne veš...
"Kam pa ... ?", in mu razložilm.
"Na Brdo."
"Ahaaaaaaa... po je pa še d'lga", pravi. In mi na moje vprašanje razlaga katera pot in kako do tja.
"Pa grta pa douta, pa pou u levo ...", meni pa nič več jasno, saj sem karto le naštudiral toliko, da sem imel garmina v glavi. V žepu pa še print.
Še nekrat vprašam in pojasnim, da grem do CŠODja.
"Ajaaaaaaaaaaa slovenski dom, ja ja", pravi.
Jaz pa: "Ne ne, šolski center..."
Tišina, rzmišlja in ustreli: "Ja, jaaaa Berk, t'tu je pa Berk..." jaz pa namršeno dešifriram njegove predloge. Seveda narobe sem rekel, pomota, moral bi mu reči Breg in ne Brdo. Prav, res je, malo sem zamešal. In zmeda je bil popolna.
Pa sva šla še enkrat douta, pa rauno..., potem sva še ugotovila, da je do Mežice in po dolini še kar dolga, ker me za konec čaka še "Berk", namreč iz glavne ceste je še vzpon do CŠODja. Prijazen gospod. Na koncu sva se prav lepo nasmejala, si zaželela vse dobro in vija proti Berku. Tisto o čaju in rožicah pa si moram zapomniti za stara leta.

Spust sem nadaljeval delno po poti od koder sem prišel, testiral še nekaj bližnjic in se vrnil na izhodišče. Morda bi se moral kljub vsemu vrniti preko Mežice o dolini in tisti zadni klanec bi že premagl. Za užitek bolj pestre poti?

Še to, Tito res še živi. V sožitju z našimi osamosvojitvenimi borci iz devetdesetih na severni meji. Ne verjamete? Poglej galerijo »

Crema Catalana

Ni nujno, da vedno dobiš to kar pričakuješ. Sicer pa je v življenju vedno tako, da te določene situacije in dogodki presenetijo, seveda takrat in tako kot najmanj pričakuješ.

Dan je bil sicer lep, a zame precej nenavdušujoč. Iz Ljubljane sem se odpravil v soboto po napornem tednu in sobotno jutro, bolje rečno dopoldne na avtocesti proti obali ni dogodek, ki bi se ga človek veselil. Kljub racionalnemu samoprepričevanju o logični in za ta čas sprejemljivi gneči na cesti ter umirjen glasbi, se moje doživljanje vijuganja med zmedenimi avstrijskimi počasnimi šoferji in nestrpnimi slovenskimi avtosrboriteži, ni umirilo v spokojno vožnjo z mislijo na našo čudovito, čeprav kratko obalo - v nacionalnem stilu: manj kot je, bolj moramo biti ponosni na to. In več kot je, lahko postane nevarno in nesprejemljivo. Pri meni enosavno te stvari ne funkcionirajo vedno na ta način.

Kljub vsemu sem se živ in zdrav pripeljal v Portorož. Čeprav zelo razdražen in slabe volje. Upravičeno. To, da si morda sam ustvarim tako doživljanje bivanja, pa je tudi možno, a v tem primeru ni predstavljalo bisvenega prispevka k moji slabi volji. Po kratki in počasni vožnji gor in dol po mestu vrtnic, mi je navdih spokojnosti prinesla misel o mirnem kotičku, brez potrošniške turistomanije. A kje je ta oaza miru?

V mirnem zavetju oljk in prijaznih, dobrvoljnih ljudi sem prvič v miru zadihal ob uživanju okusne, slastno pripravljene in lično postrežene, dišeče in žareče daritve. Take, na katero čoveku z kančkom sočutja ni dano slabo misliti. Privoščil sem si dodano porcijo. Vedno je prostor za še. Tudi večer, noč in sončna nedelja je v meni ustvarila veselje. Priznam pa, da je bilo morda neizraženo.

Piporočam, v zavetju Sečoveljskih solin. Imela sva se čarobno, bi rekla ona.

Vera, upanje, ljubezen

Nekega dne sin vpraša svojega očeta: "Oče, hočeš z mano sodelovati na maratonu?" Oče je bil bolan na srcu, a je vseeno odgovoril "da!" In skupaj sta tekla na maratonu.

Tekla sta tudi na drugih maratonih, ker je oče vedno odgovoril "da," kadarkoli ga je sin vprašal. Nekega dne sin vpraša očeta: "Očka, kaj misliš, bi se vpisala na tekmo in bi šla tekmovati na ironman?" In oče je odgovoril "DA". (IRONMAN je najtežji triatlon na svetu. Tekmovalci morajo preplavati 3,86 km, nato prekolesariti 180,02 km, da bi na koncu tekli še maraton, dolg 43,19 km)

Oče in sin sta skupaj končala tekmovanje. Poglej. Tudi ob strani desno.



Tudi, če zgornja zgodba ni povsem resnična... je to mar pomembno glede na posnetek?

Demokracija

Govorimo o liberalnem tipu demokracije, o liberalni demokraciji torej, ki predstavlja osnovo sodobnih držav zahodnega tipa. Zavedati se je treba, da obstajajo tudi druge oblike demokracije, kot je populistična ali ljudska demokracija, ki lahko zgodovinsko očitno in tudi v teoriji utemeljeno pripeljejo na surove in nehumane stranpoti človeštva.

Nekdo bo ugovarjal in dokazoval, da so tudi države, ki temeljijo na liberalni demokraciji, nepravične, nasilne, oddaljene od ljudi in podobno. Predlagam, da trezno in resno pogledamo na ta vprašanja z druge strani in se vrnemo v jedro liberalne demokracije. Njeni osnovni komponenti sta svoboda in enakost. Pri čemer ni naključje, da izhajata (gledano tradicionalno zgodovinsko) iz primarne vrednote in odločitve liberalizma o enakih svoboščinah, ki izhajajo iz moralne odločitve in vere v enakost ljudi. S tem se človeku odpreta obzorje svobode, upanja in zavedanja o lastni veličini ter hkrati vrojena odgovornost do drugega, ki izhaja iz spoštovanja moralne zaveze enakosti ljudi. Liberalna demokracija omogoča posamezniku, da ustvarja prostor spoštovanja in uresničevanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter to omogoča in dopušča tudi drugim. To je pravo nasprotje omenjenim alternativnim oblikam demokracije, ki uporabljajo nasilje in privilegije ter sejejo strah za doseganje ciljev in s tem zapirajo prostor, v katerem se lahko človek uresničuje in to dopusti tudi ostalim.

Vse prevečkrat jemljemo zahodni tip ali liberalni tip demokracije, ustvarjene institucije in državo za samoumevne. Ne zavedamo se in pozabljamo, da niso samovzdržne in samoumevne. Še več, sodobne družbe in njihove institucije potrebujejo znova in znova generacije, ki bodo odgovorno vzdrževale pridobitve dolge liberalne tradicije demokracije, ki služi ljudem. Vladavina prava, ločenost oblasti, neodvisne institucije nadzora in civilna družba so le del tega. Če so produkcijska sredstva in dobrine neenakomerno porazdeljeni ter ni prostora za samouresničevanje posameznikov, če je država preobsežna, kar lahko vodi v klientelizem, privilegije in izključevanje, ter če ne delujejo nadzorne institucije, nastane problem legitimnosti sodobnih liberalnih demokracij. V tem primeru se vedno odpira prostor za leve ali desne, takšne in drugačne skrajnosti. Izguba in pomanjkanje znanja in vedenja sta lahko za zagotavljanje miru in blaginje pogubna.

Nekatere države imajo daljšo, nekatere krajšo tradicijo liberalne demokracije, nekatere jo šele odkrivajo; čeprav so že članice Evropske unije. Bistveno je, da sprejemamo vse pridobitve te tradicije kot celoto. Ne zgolj njenih formalnih okvirov brez vrednot in kreposti. Sklicevanje na človekove pravice in svobodo, ne da bi upoštevali moralno zavezo do drugega, je zloraba. Zato je pomembno, da imajo vse generacije, predvsem mladi, prostor, v katerem lahko avtonomno pridobivajo kompetence in kreposti za vključevanje v sodobne družbe. Mladinsko delo je nedvomno tak prostor in mladinske organizacije inkubatorji demokracije. Tudi Evropska unija je na poti svojega oblikovanja in iskanja. Pred nami so volitve v Evropski parlament, praznik demokracije: na zdravje, torej, aja, oprostite, na volitve!

Objavljeno: maj, 2009, Mladje, Movit NA Mladina

Protest

Izobraževalni moratorij in s tem mladost je tisto obdobje, kjer se križajo tako vloge odraslosti kot igre otroškosti. Odkritje mladosti tako predstavlja inkubator pridobivanja vlog za vključevanje v kompleksne postindustrijske družbe. Pomeni, da so mladi sposobni marsikaj prispevati v družbi in na drugi strani vseeno še nimajo »dovoljenja« za polno vključevanje in prevzemanje odgovornosti za skupno dobro.

Imamo torej razlog za začudenje in obsojanje protestov mladih, ki v zadnjem času vznikajo po vsej Evropi? V zadnjih letih lahko spremljamo nezadovoljstvo med mladimi po vsej Evropi. Začelo se je v getih Francije, proti kapitalu so protestirali mladi v Moskvi, vroče je bilo tudi hrvaškim dijakom in kasneje študentom, italijanski študentje zahtevajo kakovosten študij, francoski študentje so zahtevali priznanje svojemu znanju in enakopraven dostop do trga dela. Tudi v Španiji in na Finskem so študentje protestirali proti komercializaciji javnih univerz, ki naj bi jo prinesla bolonjska reforma. In ne nazadnje je bilo v zadnjem času najhuje v Grčiji, kjer se je morda najbolj jasno izrazilo sporočilo, ki je lahko skupni imenovalec vseh omenjenih konfliktov. Kaj sporočajo mladi? Jih slišimo ali jih le poslušamo?

Romunsko-francoski komediograf Eugene Ionesco, ustanovitelj absurdnega teatra, je nekega dne »mitičnega« leta 1968 skozi okno svojega pariškega stanovanja nahrulil mimoidočo protestno reko študentov. Dejal jim je, naj nehajo s tem cirkusom in naj utihnejo ter se spravijo domov, saj bodo na koncu enako malomeščansko zakrknjeni in birokratizirani kot njih očetje. Reakcije protestnikov si ni težko predstavljati ...

Te besede se zdijo preroške. Poglejmo. Protesti generacije 68 so izražali upor proti za njih nenapredni, patriarhalno urejeni družbi, protest za razvoj, znanje in svobodo. Vzniknile so subkulture in ponujale odgovore proti večinski popularni kulturi. V naslednjih desetletjih so se laicistične in libertarne ideje o neideološki družbi pravičnosti stapljale v morda novi ideologiji, ki sicer ni tako strukturirana, vendar na nov način, nezavedno in prikrito obvladuje mišljenjske vzorce. Paradoksalno subkulture postanejo glavni vir navdiha razvijajoče se brezoblične pop industrije in kapitala. So protesti mladih po Evropi izraz spoznanja prav tega, da so se ujeli v past neideološkosti, so odraz reakcije na zlorabe potencialov mladih in obljube brez dejanj? Zdi se, da mladi zopet iščejo svoj del, svoj glas in prostor v družbi.

Ionesco je zmogel kritizirati okostenelost starega in razgaliti površnost, kratkovidnost in dvoumnost novega. Pred nami so leta suhih krav, z željo za 2009, da bi bili v korist vseh družbenih skupin bolj ambiciozni in širokovidni kot pisci grafita na pročelju pokrite tržnice v Ljubljani, ki pravi, da je študentski boj delavski boj. Vse dobro v letu 2009!

Objavljeno: december, 2008, Mladje, Movit NA Mladina

Bogastvo

Ko preberemo ali slišimo to besedo, seveda pomislimo na denar, delnice, razkošno življenje, prestižne avtomobile, vile, zvezde z MTV-ja, hollywoodske in druge zvezde ter podobno. Morda se najde kdo, ki se ob takem razmišljanju dobrodušno nasmehne. Verjetno je upravičeno domnevati, da so to predvsem starejši ljudje, tisti, katerih življenjske modrosti so vredne spoštovanja in upoštevanja, tisti, ki v izteku tuzemeljskega bivanja z nasmeškom pristavijo, da ni vsa vrednost življenja v materialnem blišču.

Pop kultura ta blišč poveličuje, pri čemer so uporabniki in potrošniki v tem kolesju odrešilnih odgovorov predvsem mladi. Tisti mladi, ki so mladi, in tisti mladi, ki to niso. Kult mladosti je izjemno razširjen in vprašanje je zakaj.

Mladost vsekakor prinese razcvet v telesnih sposobnostih, mladi ljudje so bolj zdravi, lepši in pogumnejši. Seveda ima mladost svoj pomen tudi v estetiki in prodornosti ljudi. Mladi ljudje se pogosto brez podrobnejšega razmisleka poženejo v družbene konflikte ali akcije, ki so hormonskega značaja. Kot slišimo, jih »razganja«. Naivnost v prepričanju, da obvladujejo položaj, pripomore tudi k temu, da se lotijo različnih prevratniških, pogosto inovativnih in ne vedno realnih akcij. Tak položaj mladih je bil predvsem v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja razlog za takšne ali drugačne proteste in »revolucije«, in sicer tako za dobre kot za slabe stvari.

Vendar marsikateri argument za poveličevanje mladosti ni v korist tega kulta. Mladi so neizkušeni in pripravljeni svojo resnico uveljavljati, ne da bi upoštevali druge in znali pretehtati vse ostale strani. Mladi so pogosto povzročitelji in žrtve prometnih nesreč ter takšnega ali drugačnega nasilja, kot je huliganstvo, in so tudi preveč »samostojni«, tako da si zaprejo kakršne koli možnosti za vključevanje v družbo. Vendar nekateri ne morejo uživati v mladosti, saj so lahko na robu družbe, živijo tako v materialnem kot tudi čustvenem pomanjkanju.

To, zaradi česar je mladost najbolj privlačna, je občutek zanosa, občutek, da je pred nami vse odprto, da lahko izbiramo, da so možnosti uresničevanja lastnih želja in vizij dosegljive. Predvsem gre za občutek, da še ni vse dokončano, da potek življenja ni določen. To je prava vrednost mladosti in bogastvo, ki ga je treba ceniti, razvijati in uporabljati kot vir za kulturni in družbeni razvoj. Od tega imajo ne nazadnje veliko koristi starejše generacije. Predvsem je žalostno, če se taka mladostna življenjska energija kanalizira v destruktivne procese za posameznika in družbo. Vendar je lahko mladost v naši kulturi zelo dolga in traja vse do trenutka, ko ugotovimo, da so naše možnosti zožane na utrudljivo hojo v trgovino ali da imamo probleme s križem in koleni. Nostalgično utapljanje v spominih na mladost ali razmišljanje o tem, kaj bi bilo drugače, če bi bili še enkrat mladi, je neumno.

Obžalovanje in tarnanje nad izgubo ali zapravljeno mladostjo nas lahko oropata še tistega bogastva, ki ga imamo oziroma bi ga lahko imeli, če bi se sprijaznili, da ima tako kot mladost tudi katero koli drugo življenjsko obdobje svojo vrednost, ki je morda večja od tistega bogastva mladosti.

Objavljeno: september, 2008, Mladje, Movit NA Mladina

Marginalnost

Verjerno je življenje v Parizu, Berlinu, Londonu drugačno kot v Ljubljani, Mariboru ali Piranu. Evropska mesta držav z demokratično tradicjo vsebujejo polnost in kontinuiteto kulturnega in zgodovinjskega dogajanja, ki ga obiskovalec začuti takoj, ko se sprehodi po ulicah teh mest. To seveda pomeni, da začuti vse pozitivne strani, kot tudi tiste bolj negativne kot so revščina, nasilje, izključenost, odtujenost ... Tako pogosto slišimo koga, tudi tujce, ki ravno obratno, ko odkrivajo Slovenijo, poveličujejo mir, lepoto in občutek varnosti. Vendar tudi naše okolje postaja del skupnega kulturnega kontinenta v vseh ozirih.

Kar slabega prinaša velikost in več stoletna tradicija evropskih metropol in velemest je motiv za to, da se iščejo rešitve za preprečevanje nesprejemljivih in nedovoljenih vedenj tudi mladih. V različnih kulturnih okoljih so se razvili različni pristopi. Že konec 19. st. so nekateri vzgojitelji in v 20. st. pedagogi in psihologi odkrili pomembnost vključevanja mladih v družbo, ki ni temeljilo le na formalnih oblikah izobraževanja. Nastalo je mladinsko delo. In tudi danes je pomembno vprašanje, morda celo bolj, kako mlade vključiti v družbeno dogajanje, jim prisluhniti, jih slišati, jim ponuditi možnost, jih vzpodbujati za to, da se tudi v neformalnem okolju učijo in omogočijo sebi in drugim dostojen razvoj skupnosti v kateri živijo.

Medtem, ko na ravni Evropske skupnosti govorimo in sprejemamo odločitve o strukturiranem dialogu, o tem, da so pomembne institucije, ki vključujejo mlade kjer so ti mladi soustvarjalci in upravljalci teh institucij, ko Komisija vabi k dialogu tudi tiste najbolj odaljene mlade, v Sloveniji peščica entuziastov išče načine kako širši javnosti sporočiti, da mladinsko delo obstaja in da to ni kakršna koli prostočasna dejavnost mladih, ki kot taka pogosto sodi v sfero trga, ampak ima svoja načela, ki so se v sto petdeset letni tradiciji razvila in potrjavala v demokratično razvitem evropskem delu. Tisti slabi uplivi pluskajo tudi v naše okolje. Če in ko bo prišel cunami, bo prepozno.

Objavljeno: maj, 2008, Mladje, Movit NA Mladina

Sreča

Ta beseda ne prihaja od glagola korakati, vojskovati se, vladati, politikovati, ampak od glagola srečati. Za nas v slovenskem jeziku pomeni srečati nekoga biti srečen. Tako piše filozof in kulturni antropolog Edvard Kovač v knjigi Modrost o ljubezni. Slovenci imamo s svojim jezikom tako na simbolni ravni odnos, socialnost, družbenost oziroma kulturnost vrojeno v slovenski jezik. Tudi dvojina izraža odnos, ki je medoseben in ni brezimen odnos, ki je značilen za množico. Tak odnos izraža osebno zavzetost in odgovornost.

Življenje predstavlja srečevanje in poslušanje drugega. A ne samo to, odgovornost pomeni tudi slišati, ne zgolj poslušati. Tako lahko, če sem odgovoren, odgovorim sočloveku brez diktata lastnega prepričanja. Pogosto se medsebojno ne razumemo, ker ne poznamo samih sebe in tudi drugih ne. Slaba volja zaradi konflikta, včasih celo prepir, je sestavni del življenja. Reševanje konflikta in dialog morata biti vrednota in krepost, medtem ko mora biti vsak posameznik dovolj suveren, tudi ob podpori različnih institucij, tako javnih kot zasebnih, da se lahko sooča s križanjem vseh družbenih silnic, ki jih vzpostavlja kompleksnost sodobnih družb.

Slovenski jezik izraža veličino odnosa. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z nacionalnim značajem, ugotavljajo, da imamo Slovenci občutek ogroženosti in strahu. To pomeni, da je vzrok tega v nas samih. Morda je čas, da preidemo od kulturnega boja v kulturni dialog. Glede tega se lahko Slovenci veliko naučimo tudi od drugih velikih narodov, s katerimi sooblikujemo evropsko skupnost. Pokončnost in suverenost v odnosu se oblikujeta tudi z večanjem samozavesti nacije kot posledica odločnih in pravilnih dejanj, a ne na račun drugega. S tem prehaja dialog s kulturnega na medkulturni dialog.

Medkulturnemu dialogu je posvečeno leto 2008 in prva polovica tega leta je tudi čas, ko bo Slovenija predsedovala Svetu EU. Dogodek ob začetku – konferenca o medkulturnem dialogu – bo predstavljal uvod v razpravo o kulturni različnosti, dialogu in medsebojnem zaupanju ter prihodnjem razvoju. Znano je dejstvo, da Evropski uniji primanjkuje duha in srca v nasprotju z gospodarskim in institucionalnim razvojem. Verjetno je prav sedaj priložnost, da Evropa poišče tudi svoje srce. Vloga mladih v tem kontekstu ni nezanemarljivo vprašanje, čeprav je ta populacija vedno šibkejša. Še več, prav mladi so glavna ciljna skupina, ki jih izpostavlja odločitev o letu medkulturnega dialoga. To je lepa priložnost, da se pripadniki različnih kultur in religij srečajo med seboj.

Objavljeno: decembr, 2007, Mladje, Movit NA Mladina

Ritem mladosti

Tisti dan je bilo na neki komercialni radijski postaji mogoče slišati prenos koncerta za mlade in vabilo na spremljevalne dogodke ob tem. Gneča je bila gotovo kar precejšnja. Menda več tisoč ljudi, predvsem mladih. Lahko si predstavljamo, da verjetno predvsem tistih, mladih po letih, in tudi tistih, mladih po srcu.

V čem je smisel? Pomislimo, kakšen ritem ima mladost oziroma mladi danes. O tem teče beseda v tokratni številki Mladja. Program v največjem nakupovalnem središču v Ljubljani pred kolosalnim objektom, namenjenim trženju filmske, predvsem ameriške industrije, je bil celotno popoldne in večer kar pester. Delavnice z najrazličnejšimi popularnimi mladinskimi vsebinami in večerni koncerti so vsekakor mamljiva ponudba. Podobne delavnice grafitiranja, pop uličnega plesa ali različne glasbene in video ter rolkarske projekte smo v Nacionalni agenciji podprli tudi že s sprejemom v program Mladina oziroma sedaj MLADI V AKCIJI, ampak pravo vprašanje je v namenu in metodi. Zvito, kajne?

Torej ritem mladosti, kakršen je bil menda tudi naslov omenjene prireditve, je danes pač tak, bi dejal nekdo, ki se strokovno ali kot prostovoljec na primer ne ukvarja z vprašanjem mladosti in mladine danes. Ta tema je v Evropi pomembno poglavje javne politike, vendar ne v Sloveniji, v kateri je prej bolj marginalizirano področje kot kaj drugega.

Prav pretirano začudenje nad takimi in podobnimi komercialno naravnanimi dogodki, namenjenimi mladim, res ni smiselno. Pozor! Nakupovanje je po raziskavah poleg druženja s prijatelji, gledanja televizije in ukvarjanja z računalniki ena od najbolj priljubljenih prostočasnih dejavnosti mladih v Sloveniji. Torej je spodbujanje ritma mladosti prav v meki slovenskega potrošništva nekaj povsem logičnega in z vidika kapitala grešnega, če se ponujenih danosti ne izkoristi.

Popularna pop kultura in različni mladinski stili so prerasli nekdanje subkulture. Mladi so vse manj viden člen družbe. Če smo natančnejši, se njihova dejavnost preusmerja na bolj zaprte, enkratne in neformalne oblike udejstvovanja. Na eni strani v smeri postmaterialnih vrednot in na drugi tudi vse bolj v potrošništvo ter tudi osebno odtujenost.

Na odru so tisti dan manjkale samo še plešoče pastiričke s prijetnimi oblinami in dolžinami ter kakšna harmonika v bleščicah, ki vabi na turbo »govejo župco« ali na kakšen senik in brizgalno brizgo. Misel na tak scenarij so na moje veselje pregnale take legende, kot sta Vlado Kreslin in Aco Rahimovski (Parni valjak), ki sta v preteklem času mladincev prepevala: »En korak v levo stran, en korak v desno stran, en korak za akcijo, drugi za reakcijo.« (Martin Krpan) Drugi pa: »Ja gradim avtoput u glavi, da se vozim slobodno, i ne dam nikom, da me gnjavi, kad vozim prebrzo.« (Parni valjak)

Vsekakor je današnji svet do mladih zahteven: delovna mesta, globalizacija, izobraževanje in individualizacija so izzivi, s katerimi se veliko mladih na osebni ravni težko spopada. Res je pop scena značilnost potrošniških stilov mladih. V vsakem obdobju je tudi glasba družbi sporočala primerna sporočila, in če kdo misli, da je ritem mladosti marketinško dodelan komercialni žur, lahko odvrnem le: »Tovariši jest vam ne verjamem!« (Pankrti)

Objavljeno september, 2007, Mladje, Movit NA Mladina

Zmeda

Na predvečer 9. maja je v Ljubljani pred mestno hišo potekal glasbeni dogodek zimzelenih popevk. Nacionalna televizija je v kratki reportaži med drugim predstavila tudi izjave naključnih obiskovalcev dogodka. Ob vprašanju, ali vedo, čemu je namenjeno praznovanje, so starejši obiskovalci odobravali program in dokaj samozavestno pritrjevali, da gre za praznovanje osvoboditve Ljubljane oziroma za praznovanje dneva zmage nad okupatorjem. Predstavnik mlajše generacije pa je s pristnim koroškim naglasom takoj povedal, da praznujemo dan Evrope, in dodal, da bi morali organizirati še kakšen »žur« za mlade.

Izjave niso presenetljive. Ta dan je na Orlah pri Ljubljani res potekala slovesnost v spomin na zadnje partizanske boje leta 1945 proti okupatorju v okolici Ljubljane in 9. maj je občinski praznik. Na drugi strani pa je zabava pomemben del sodobne mladinske kulture.

9. maja praznujemo dan Evrope. Vendar ne kot spomin na zmago zavezniških sil ob brezpogojni kapitulaciji Nemčije prav na ta dan iz leta 1945, ampak kot spomin na govor francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana iz leta 1950, ki je pomenil idejni prelom ter vzpodbudo za povezovanje Francije in Nemčije ter ostalih evropskih držav v proizvodnji jekla in premoga. S tem je naredil prvi korak na poti oblikovanja Evropske unije.

Vsekakor je izbira datuma za govor francoskega zunanjega ministra povezana z osvoboditvijo Evrope, a bistvo se skriva drugje. Očetje Evrope so se zavedali pomembnosti preseganja konfliktov in se poenotili glede svobode, miru, solidarnosti, blaginje, demokracije in vladavine prava. Minilo je 50 let od podpisa Rimske pogodbe in s tem ustanovitve Evropske gospodarske skupnosti. To je kratka doba, če govorimo o razvoju identitete, ki ima pomembno vlogo pri ponotranjanju ideje vsakega posameznika o pripadnosti skupnosti, še zlasti če gre za skupnost, kot je Evropska unija. Z njenim razvojem predvsem na institucionalni ravni pa se je rojevalo tudi evropsko državljanstvo.

Evropsko državljanstvo je bilo formalno utemeljeno z Maastrichtsko pogodbo leta 1992, a samo formalni status ni dovolj za oblikovanje trdne evropske skupnosti. Ne nadomešča nacionalnega državljanstva, ta je celo pogoj za evropsko. Določa nekaj pravic, ki predstavljajo most med institucijami EU in državljani. Za soustvarjanje postnacionalne identitete je treba reševati zapleteno politično in filozofsko problematiko.

K reševanju tega problema je po svojih močeh poklican vsak od nas. Udeleženci praznovanja v Ljubljani so bili vidno v zadregi, ko jim je novinarka pojasnila, da praznujemo dan Evrope. Morda je tudi taka zadrega priložnost za iskanje bistva. Znanje in širina duha sta potrebna vsem generacijam. Kakšen »žur« pa tudi ni odveč.

Objavljeno maja, 2007, Mladje, Movit NA Mladina

Preiskus na polno

Nedelja je bila idealen dan, za preizkus novega mtb. Za to bi bil seveda vsak dan idealen. V bistvu se je predpreizkus začel že dva dni prej z kratko krožno vožnjo po ravnini, nedelja pa je bila dan D.

Vedno se najde kdo za takšne in podobne vragolije in tudi tokrat ni bilo drugače. Z Markotom smo včasih veliko plezali, potem pa je mene malo minilo a vseeno še vedno je doza adrenalina in popotniškega ritma nujna, za razgibavanje oknčin in duha. Tako sva turo zastavila primerno vzdušju. Do poroke ga loči le še par mesecev in ne vem kako bo potem s "časom". Ampak ne dvomim, da se bo našel.

Skratka turo sva začela na Viču, skočila na Katarino in do Sv. Jakoba, bistven pa je bil spust. Poganjati v breg zna vsak, uspe pa vsem, ki imajo kaj moči. S spusti pa je malo drugače. S Katarine sva se spustila proti Šentvidu mimo Slavkovega doma. Tri do širi bi bila ocena.

V Sloveniji so nekatere stvari res na dlani. Tole je le za poizkušino...

Nekoč je bilo na divjem zahodu

Priporočava. Vse, ne samo divji zahod oziroma kar je od njega še ostalo. Kalifornija je dežela nasprotij. Blišč in beda velikih mest, prvinskost 69ersov in sodobnost petičnežev ter čudovita in raznolika pokrajina gredo z roko v roki, povsod kamor te vodi pot. Kalifornija je dežela, ki te popelje v trenutek, ko je čas prvih priseljencev in bojevanje severnoameriških indijanskih plemen ter mehiških tolp ugasnil v rojevanju nove kulture velikih mest in multinacionalk.

Najina pot se je pričela v San Franciscu. V velikih mestih se nisva prav dosti zadrževala; z izjemo San Diega, ki leži prav na jugu ob meji z Mehiko. Tam sva štiri dni preživela pri najini prijateljici Naji, ki na Univerzi Kalifornija San Diego (UCSD) študira nevrologijo. Iz mesta sv. Frančiška sva se odpravila proti Yosemitih in tamkajšnjemu nacionalnemu parku, kjer sva pohajkovala in uživala v prijetnem subalpskem podnebju. Seveda vsak, ki ima v krvi malo plezanja ve, kaj je El Capitan. A šele, ko človek stoji pod to masivno steno dobi pravi občutek, da je odkrivanje nekoristnega sveta spoštovanja vredno početje in da je za upokojene iskalce in njihove spremljevalke tudi kakšna celodnevna ali večdnevna tura prav prijeten in lep zalogaj. Ampak prsti kar ne nehajo srbeti, pogled pa je vedno na liniji številnih navez, z mislijo kam jih vodi njihovo iskanje smeri...

Z najinim »rentanim Ševijem« (Chevrolet Impala 6v 3,9 avtomatik seveda ... a vseeno živahen konjiček) sva po štirih dneh nadaljevala pot preko več kot 3000 metrov visokega prelaza v prostranstva srednjeameriških puščav. Vsekakor je udoben avto dobra naložba za večurna premagovanja skoraj neskončnih ravnin in prostranstev ameriškega srednjega zahoda. Potovanje lahko postane prav prijetno, še posebej ker je na poti vedno kaj zanimivega in včasih tudi nepredvidljivega. Morda prav zato ker je bila najina krožna pot po Kaliforniji začrtana le okvirno. Dolina smrti in najnižja točka Hudičevega golf igrišča, kakor se imenuje presušeno slano jezero, sta bila v enem dnevu že za nama, midva pa na poti proti Las Vegasu in ritmom kralja rock & rolla ter dogodivščinam »izi rajderjev«.

Dolgočasnost in plehkost mesta zabave in iger na srečo sredi puščave na skrajnem jugu Nevade, naju je navdušilo le zaradi relativno nizkih cen hrane v restavracijah najprestižnejših hotelov. Restavracije se nahajajo v okviru multipleksov igralnih salonov, kar kaže na logiko novačenja sitih, potencialnih zmagovalcev »jack pota« in »master aworda«. Še v istem popoldnevu sva pot nadaljevala proti reki Kolorado, ki sva jo prečkala preko znamenitega jezu Hoover, ki je predstavljal enega izmed glavnih projektov takratne ameriške administracije pod vodstvom predsednika Herberta Hooverja v boju proti recesiji v tridesetih letih prejšnjega stoletja. To je bila tudi najbolj vzhodna točka najinega popotovanja.

Reka Kolorado je tudi meja z zvezno državo Arizona. Nevada in Arizona sta bili tudi del najine avanture, a le za dva dneva. Le toliko, da sva zaokrožila pot in se na poti proti jugu priključila na zgodovinsko cesto Route 66. Po vijugati gorski in ravninski puščavski cesti, skozi peščeni vihar in zapuščene bencinske črpalke in motele sva si za nekaj dni privoščila kampiranje v nacionalnem parku Joshua Tree. To je višinska puščava z značilnimi puščavskimi drevesi in ravno še pravi čas sva ujela pozno pomladansko cvetenje kaktusov in trav, pa tudi obisk klopotače pred šotorom... Tudi tukaj, čeprav manj kot na severu je čutiti duh 69ersov - iskalcev zlata, ki so v šestdesetih letih devetnajstega stoletja množično potovali na zahod in postavljali temelje današnje Kalifornije. Tudi z revolveraškimi medsebojnimi obračuni in boji z indijanskimi plemeni.

V San Diegu sva na zahodni obali prispela na skrajni jug Kalifornije in najinega potovanja. Človek ima sicer občutek, da je ta del vse prej kot anglo-ameriški in ta občutek ni napačen, saj večina ljudi govori špansko, pa tudi obrazi ljudi pričajo o tem, da je Mehika le streljaj daleč. Po poti španskih Frančiškanov, ki so še pred priključitvijo Kalifornije k ZDA leta 1850, misjonarili med staroselci in se branili pred udori mehiških tolp, sva zadnje dneve preživljala v San Clementeju, San Huan Capistranu, Snta Ani, Santa Monici in se skozi mesto angelov vračala v enem dnevu do San Francisca.

Kalifornija. Ob vsem napisanem ostaja vedno mnogo vtisov in spominov. Kako ravnati ob izposoji avtomobila, ko zmanjka tistih modelov, ki si ga rezerviral preko medmrežja in kako prihraniti s tem 400 dolarjev, kakšna zgodba se odvija, če ob enajstih zvečer v divjini Yosemitov zakleneš avtomobilske ključe v avto in imaš prav vse zakljenjeno v avtu, zakaj so zgodbe iz National Geographica o srečanjih z medvedi zelo realna možnost in kako adrenalinsko je streljati z teleobjektivom na medvedko z dvema mladičema, občutek hoje po drugem planetu in spoštovanje življenja v puščavi Doline smrti, vtisi na scenografijo iz vesternov in mesto Oatman kjer se zdi, da se je pred sto leti ustavil čas, ko so iskalci zlata prodirali na zahod. Vtisi posedanja in brezdelje črncev v tipičnih reperskih oblekah in frizurah ter beda ljudi na Long Beachu (LA), pogled na okrogloglavega latinosa z črnimi brčicami, ki nosi široke kavbojke segajoče čez kolena in belo XXXXL mikico... vse to se zdi, kot da bi vstopila in na koncu izstopila iz filma. Vse kar tukaj gledamo preko produktov holivudskih mojstrov gibljivih slik, je tam vsakdanje življenje, seveda z izjemo znanstvenofantastičnih in raznih akcijskih komediolovščin. Čeprav se na trnutke tudi to ne zdi nemogoče...

Road trip za vse, ki uživajo v čudoviti in raznoliki pokrajini in tiste, ki želijo odkrivati ameriške sanje velikih mest. Anja in Primož. Več fotografij »