Za vedno mladi?

Knjiga Za vedno mladi? - socialna psihologija odraščanja (Mirjana Ule, Založba FDV) predstavlja pomemben celovit prispevek na področju raziskovanja mladine in mladosti v Sloveniji. Avtorica zaokroža in nadgrajuje dosedanje vedenje in raziskovanje tega zanimivega in pomembnega področja. Rezultate raziskav mladine v Sloveniji, ki so se začele koncem osemdesetih let prejšnjega stoletja in nadaljevale v devetdesetih, dopolnjuje z mednarodnimi študijami različnih avtorjev z različnih področij. Knjiga celovito obravnava mladost s socialnega, psihološkega, socialno-zgodovinskega in tudi antropološkega vidika ter poudarja pomen interdisciplinarnosti raziskovanja odraščanja tudi s pedagoškega in medicinskega vidika.

Knjiga je razdeljena na tri glavne dele. Prvi zajema vprašanje življenjskih potekov in odraščanja, drugi obravnava svet mladih, kontekst mladosti in vrednote, ki oblikujejo odnose in ravnanja, v tretjem delu pa se avtorica ukvarja s spremembami mladosti in prehoda v odraslost. Celovito predstavi spremembe, ki so v zadnjih štiridesetih in več letih vplivale na spremembo odraščanja po ustaljenih vzorcih, spremembe tradicionalnih odnosov, danih in predvidenih prehodov v odraslost in ki danes predstavljajo izzive medgeneracijskih odnosov in vključevanja mladih v družbo.

Pomembno dodano vrednost z vsebinskega vidika predstavlja reflektivni pogled na predmet proučevanja. Avtorica z načinom pisanja nagovarja bralca k razmisleku o pomenu in možnih družbenih scenarijih, ki jih prinašajo spremembe ter kompleksnost odnosov in prehodov v odraslost. Ne izogne se vprašanju pomena novih telekomunikacijskih tehnologij in orodij, vprašanju odnosov znotraj heterogene družbene skupine mladine in odnosov med generacijami. Predvsem pa točko razprave vedno znova vrača na posameznico in posameznika, ki postaja vedno bolj (so)ustvarjalec lastne biografije. Knjiga prinaša nove koncepte obravnavanja socializacije in odraščanja in – kar je še posebej vredno – ponuja jasna vpršanja za oblikovanje (mladinskih) politik.

Knjiga se zaključi s poglavjem: »Ali ima mladina prihodnost ali ima prihodnost mladino?«, v nadaljevanju pa lahko preberemo: »Zanimivo je, da se odrasli ne vznemirjajo zaradi odsotnosti mladih iz javnega življenja.« Vprašanje pa je tudi, ali se mladina vznemirja zaradi lastne odsotnosti iz javnega življenja in nedialoga z ostalimi generacijami? Tukaj se morda začne vprašanje za naslednjo podobno knjigo.

Slika: Založba FDV

Voditi družino kot podjetje?

Dovolj provokativen naslov, ki je obetal zanimivo razpravo. Predaval je g. Aleš Čerin v okviru Socialnega tedna v organizaciji Socialne akademije. Ko sem prvič pomislil: le kaj naj bi se skrivalo za tem predavanjem, sem seveda takoj pomislil na vzporednice in na koncu ali je to res, družino je morda res mogoče voditi kot podjetja.

Po uvodnih minutah predavanja in predstavitve vodenja in upravljanja in podobnh podjetniških pristopih sem že pomislil, da gre za veliko provokacijo. Uvodno nagibanje k enačenju obeh »organizacij« se je zamajalo v dvomih in dodatnih argumentacijah za in proti. In vprašanje sedaj je: kaj je in kaj početi z dobičkom?

Največji dvom me je obšel ob misli, ko sem si predstavljal družino kjer dvočlanska uprava z večinskim odločanjem, seveda je lahko le enočlanska, kar dodatno zakomplicira situacijo, funkcionira s poslanstvom maksimizacije kapitala v lastno hedonistično maksimiranje užitka. Kar pomeni, da sredstva za lastno uživanje niso regulirana oziroma uidejo izpod nadzora, ni delnice družine rastejo v napihnjen balon brez vrednosti z občutkom bogastva. Posledic za ostale člane družine in okolja (prijatelji, sorodniki, sosedje ...) ob takem ravnanju, pa obstaja ob strani. Kriza, prevedeno v aktualno gospodarsko situacijo, torej finančno-gospodarska kriza, ni daleč.

Ne, to ni pravo enačenje med družino in podjetjem. Z ozirom to, da postaja človek v funkciji kapitala in nemoralnega užitka peščice, torej sredstvo, me straši. A to se dejansko že dogaja. Tudi v družinah. Maksimizacija dobička je smiselna, če imajo delež pri delitvi dobička vsi, seveda glede na njihovo vlogo in prispevek v družini. Ta misel me je pomirila in ob tem sem razmišljal tudi o neprofitnem menedžmentu, kateremu je družina morda celo bolj podobna. A tudi koncept družbeno odgovornega podjetja - družine mi je všeč.

Zame prijeten večer, poln refleksij in zanimivih razprav. Vendar sedaj me še bolj zanima ali lahko podjetje vodim tako kot družino.

Ob bok razprave o zakonu o mladini ali kaj ima dr. France Bučar s tem

Imam občutek, da imamo Slovenci problem s prepoznavanjem principov in namena svobodne demokratične in pluralne družbe. Ne bom razpredal o zgodovinskih razlogih, kulturnih vzorcih enakosti in solidarnosti, na tem mestu niti niso bistveni takšni ali drugačni predsodki in stereotipi o majhnosti in zatiranosti ter cesarski boječnosti Slovencev. Če so pod vprašanjem vrednote, temeljni principi neke družbe, ki želi biti svobodna, dati priložnost posamezniku, da se uresničuje v okvirih družbeno sprejemljivega in zakonitega, odpirati prostor različnih pogledov in načinov izbir življenja, potem je pod vprašanjem obstoj take družbe, ki želi gojiti liberalni tip demokracije.

V zadnji svoji knjigi z naslovom Slovenci in prihodnost profesor Bučar govori tudi o vprašanjih, ki sem jih natrosil v prejšnjem odstavku. Knjigo pa sklene z zanimivimi razmišljanji o organiziranosti različnih družbenih podsistemov. Predvsem me je k razmišljanju pritegnilo poglavje o šolstvu.

Da takoj razčistimo. Ne, mladinski delo in omenjen zakon iz naslova nima s šolstvom direktne povezave, komplementarno da...

Skratka profesor Bučar predlaga zanimiv koncept. Dvomi v vrednostno nevtralno šolo oziroma v t.i. neideološkost. Saj že samo to postavlja novo ideologijo. Predlaga šolo, ki bo učila in vzgajala vedno nove rodove otrok in mladine do javno sprejete in zaželene ravni znanja, s ciljem usposobiti ljudi za življenje v sodobnih globaliziranih skupnostih – državah. Ideologija oziroma vrednostna usmeritev v kolikor ni skrajna pri tem ne predstavlja ovire. Bistvena je raven doseženega znanja. Pred tem govori o usklajevalni vlogi države in razmišljanje zaokroži s predlogom, da šolstvo lahko organizira katerakoli institucija v družbi, ki ima take kapacitete in pogoje ter znanje, da to na podlagi javnega priznanja in z javnimi sredstvi tudi izvaja.

In kaj ima to opraviti z zakonom o mladini?

Knjiga z naslovom Slovenci in prihodnost je nadaljevanje knjige Rojstvo države. Razmišljanje o zgodovini in polpretekli zgodovini, vse svetle in predvsem temne plati nastajanja države Slovenije, profesor Bučar analizira z moralno občutljivostjo in avtoriteto, sposobnostjo preseganja čustvene obremenjenosti razdvajanja Slovencev in uspe svoje razmišljanje pripeljati v okvir sodobnih mednarodnih in globalnih problemov ter umestitve nacionalne države v ta kontekst.

Prepozna problem, ki sem ga izpostavil v začetku. Zelo poenostavljeno skrajšano lahko povzamem, da uvidi problem politične ohromelosti naše družbe zaradi izključevalnih pristopov elit(e) in branjenja pridobljenih pozicij iz preteklosti. Pri tem je logična posledica, da tudi ostali administrativni in izvedbeni družbeni podsistemi ne izvajajo odločitev profesionalno, ampak obremenjeno z takšnimi ali drugačnimi pritiski, ki nimajo narave in duha običajnih interesnih ali lobističnih skupin ter civilno družbenih pobud. Slednji podsistem je dodatno politiziran.

Problem je v pristajanju na različnost! To je tudi zadnje poglavje v knjigi.

»Vzgoja je vedno celostna, zato vprašanja ni mogoče rešiti tako, da bi v državno organizirano šolo hkrati uvajali vzgojo različnih vrednostnih usmeritev, ki si celo medsebojno nasprotujejo« str. 333 Bučar.

In to je odgovor. Polje mladinskega dela, ki pomeni pluralno polje mladinskih organizacij, centrov, skupin in neformalnih pobud s ciljem neformalnega učenja in različne poti do posameznikovega prepoznavanja lastnega mesta v družbi in pomoč pri vključevanju vanjo itd. je bilo dolga leta marginalizirano in (morda tudi zaradi tega) v določenem delu tudi samoniklo. In ta marginalizacija, odmaknjenost od glavnih tokov razvoja slovenske družbe v zadnjih 20 letih je predstavljala pozitiven prispevek k sobivanju različnosti, k pristajanju na različnost. V polju mladine bolje rečeno mladinskega dela so sobivale različne mladinske organizacije in drugi akterji nastali po letu 1991 in se borili, brusili za svoj prostor v tem polju in tudi širše v družbi.

S tem se je v mladih generacijah vzgajalo zavedanje sobivanja in pristajanje na različnost. Kljub različnim težavam in obremenjenostim, ki jih deli vsa družba, je ta prispevek k vzgoji za pluralnost bistvenega pomena in neprecenljiv dragulj nove generacije, ki je zaradi svoje krhkosti tudi sama dragulj.

Zato bi zakon, ki bi to polje okrepil, zaščitil in priznal vrednost spoznanja sobivanja različnosti, ne da bi to različnost določala ta ali ona poklicana elita. Tako bi skupnost z novimi generacijami prehajala v družbo brez strahu, nezaupanja, izključevanja in bi se usmerila na možnost posameznika, da uspe v svojem poslanstvu in življenjski poti, ne da bi mu bili viri za to omejeni zaradi trdnjav te ali one (politične) elite, ampak ravno obratno.

Po Hvaru tudi s kolesom

Hvar je dolg 68km in tudi primerno širok, predvsem pa visok, grbast otok. Dva tunela od katerih je eden prepovedan za uporabo s kolesi in drugi nevaren za uporabo, tako da človeku ne preostane drugega, kot da premaguje razdalje v smeri sever-jug in nazaj preko klancev po ne najbolj prijetnih makadamih. A ti so zelo mamljivi, namreč »what comes up, must come down!« in spusti so res lahko divji.


Sicer sem imel v načrtu tri ture a sem s kombiniranjem tur predlaganih v karti za kolesarjenje in pohodništvo prevozil dve, vsako z dodatnimi kilometri po poteh, ki na kartah niso niti vrisane. Večinoma po makadamu, nekaj po asfaltu in singlcah. Izhodišče je bilo vas Ivan Dolac - kamp. Vsaka tura pa okrog 35 km.

Prva z južne strani mimo starega tunela na planoto, po vrhu otoka do zapuščene vasi Humac, po glavni cesti spust do Jelse in nato ponovno mimo starega tunela na drugi strani na planoto, vrh sv. Ante in spust po istem makadamu kjer sem začel turo.

Bolj razburljiva pa je bila druga tura na vrh otoka Hvar – sv. Nikola. Od začetka do konca vzpon na okroglo 600 metrov višinske razlike. Praktično iz 2m nadmorske višine na vrh in nato spust po isti poti na izhodišče. Tukaj pa mi karta ni kaj dosti pomagala ker celotna pot razen zadnjih nekaj kilometrov ni vrisana. Makadam je nov, naredili so ga zaradi lažje dostopnosti ob požarih in povezuje vas Sv. Nedelja z glavno novo cesto proti Hvaru na južni strani. Na tem križišču zaviješ proti tunelu in nekaj deset metrov pred vhodom zaviješ ponovno levo na prašen in mehak makadam, ki te pripelje na planoto in nato v smeri vrha po vrisani panoramski cesti (zadnja četrtina poti). Ko je konec poti je do vrha peš par minut.

Od Korzike do Hvara – retro v sedemdeseta

Predvsem bom govoril o vtisih s Hvara, namreč prva opcija letošnjega dopusta je bila Korzika, a zaradi različnih dejavnikov ni bila uresničena. Za to bo še čas. Vsekakor, pa je Hvar odlična izbira in primerna destinacija za vse vrste dopustniških, potovalnih in športnih užitkov.


Dopust je vedno čas tudi za branje, raziskovanje – takšno geografsko in tudi osebno; morda v kakšnem naslednjem blogu o tem; je čas za zabavo in izlete, morda včasih tudi za početja, ki jih sicer ne prakticiramo. Letošnji dopust na Hvaru je bila super izbira. Hvar namreč ponuja res možnosti za različne okuse. Priporočam okušanje različnih morskih dobrot, ki jih seveda pripravite sami, lahko pa odkrivate kakšne res dobre restavracije o katerih pa vedno veliko vedo povedati domačini. Na Hvaru je kar malo skrivnostno odkrivati skrite kotičke naravne in kulturne dediščine, ki ni predstavljena v Lonly Planetu ali turističnem prospektu. Super pogoji so za kolesarjenje - gorsko še posebej, pohode, kar se za Slovence menda spodobi, Dalmatinci so na ozkih gorskih stezicah le zaradi jasnih materialnih razlogov. Vendar, da bi ob petih zjutraj, kakor naši štajerski sosedi vstal in se odpravil na najvišji vrh Hvara Sv. Nikola mi niti na kraj pameti ni padlo. A ta cilj je bil dosežen s kolesom v večernih, prijetno ohlajenih, septembrskih urah nekega dneva.

Ta slika razloži retro dodatek v naslovu. Naš trideset let star šotor, ki ga sedaj starši ne uporabljajo več z vsemi Induplati dodatki v notranjosti, je odlično služil svojemu namenu. Malo nostalgije na otroške dni sedemdesetih.



Hvar je zanimiva destinacija. Še vedno pa me preganja misel, ali so Dubrovnik, mesto Hvar, morda Zagreb, Kornati in še kaj podobno petično mamljivega, deležni različnih promocij in marketinga njihove turistične organizacije, kot ostali kraji recimo na istem otoku. Bi rekel da, logično. Drugače si vrveža in navzočnost spodobnih jaht v mestu Hvar ne znam predstavljati. In nenazadnje tudi pomembno; pivo je bilo za polovico dražje kot v Ivan Dolcu, kjer sončni zahod na neobljudeni plaži v svetem miru, če si ga zaželiš ne stane nič… Skoraj nič.