Imam samo eno idejo, misel, ki bi jo rad zelo jasno izpostavil. Vendar bi bilo skoraj nespodobno vse strniti v en sam odstavek. Za kaj gre. Pred eno uro se je končal neposredni prenos obiska in govora nekdanjega predsednika ZDA Billa Clintona na poslovni konferenci v Sloveniji. In poslušanje njegovega govora in odgovorov na vprašanja me je utrdilo v nekaterih prepričanjih in odprlo nekaj skrbi.
Ta odstavek lahko preskočite. V govoru je izpostavil neenakost v svetu, med bogatimi državami in državami v razvoju, o neenakosti v bogastvu znotraj razvitih držav, o načinih reševanja problematike v svetu, o razmerah v Afriki in drugih državah kjer divjajo etični spopadi in vojne, o nemoči ljudi in revščini, o podnebnih spremembah. Govoril je o njegovih političnih nasprotnih, ki ga sedaj pri delu v njegovi fundaciji podpirajo…
Govoril je na njegov način, z moralnega vidika, ki ga nismo vajeni. In govoril je o temah, ki v Sloveniji niso na dnevnem redu javnih debat. Škoda. Dotaknil se je celo nekaterih izzivov Slovenije v mednarodni skupnosti in v notranje političnem in družbenem življenju. Poudaril je soodvisnost držav in ljudi v današnjem svetu in pomenu različnih sfer družbe pri iskanju rešitev.
In zame se bistveno začne tukaj. Pri ideji, da države ne morejo reševati vseh dilem. Ga je kdo slišal? In da bo zasebni sektor vedno dopolnjeval nemoč držav, da bi celostno obvladovale probleme… Sporočilo celotnega govora je bilo: soodvisnost, vzajemnosti, napredek, podjetnost, razum in moč duha! Dvainštirideseti ameriški predsednik je govoril z navdihom, žarom in karizmo. Prišel je, in to, da je nanizal ogromno možnih inovativnih načinov reševanja problemov sveta s strani zasebnega sektorja in med ljudmi samimi, čeprav tudi poudaril vlogo in moč predsednika ZDA in držav pri reševanju sporov in izzivov sveta, ni najbolj bistveno. Prišel je in govoril o človeku!
Da, pripovedoval je o človeku. Ne le s humanitarnega in humanističnega vidika, dotaknil se je bistva, ki gradi zahodni svet. Govoril je o odpuščanju sočloveku, ki ti stori gorje in bolečino, o ponosu - osebnem čustvu veselja in radosti, ki ni aroganca; pripovedoval je o odnosu. O odnosu, kjer se človek lahko odpove nasilju in sovraštvu, kjer človek lahko preseže bolečino, če se opre na lastno veličino, ki mu je dana in zaupana. Smo to razumeli in slišali ali smo le poslušali? Pripovedoval je o stvareh in na način, ki ga v Sloveniji ne poznamo!
"Lubi Slovenci", če je ravno praznik, ko se spominjamo Trubarjevega navdiha, prosim, se lahko začnemo pogovarjati brez sumničavosti in preračunljivosti? Lahko gradimo odnos in našo skupnost z veseljem in možnostjo ustvarjanja brez strahu v naciji. Tako, da bomo imeli skupni prav in različna mnenja. Si lahko zaupamo. Smo zabredli pregloboko ali lahko osvobodimo duha? Zame je odgovor jasen!
Ustvarjalnost - vizije za nov čas
Prav ta večer sem razmišljal o raznih novitetah in vizijah našega časa in bolj ali manj posrečenim bistroumnostim in modrostim, ki jih poslušamo in ustvarjamo sami glede finančne in gospodarske krize, politike itd… Šestdeseta so zgodovina, sedemdeseta in osemdeseta se oddaljujejo, osamosvojitev Slovenije iz devetdesetih postaja praznik, evforija novega tisočletja se racionalizira, Evropa razmišlja. Vzrok za moje stanje večera je preprost in popolnoma službene narave; branje in pisanje o teh in onih izzivih EU itd., kar trenutno ni bistveno.
In v takem vzdušju spodbujenim z oddajo Tarča na TVSLO o neplačevanju prispevkov podjetji za zaposlene in dnevnimi novicami o našem premierju "ljudje božji" in "krucefiks" in naših ostalih prvoborcih na različnih ravneh, podivjanih voznikih, malih ljudeh z njihovimi nepotrebno nespodobnimi teževami se mi v parih minutah zgodi tole:
1. Dobim e-pošto na to povezavo:
4. Med tvitanjem preberem blog Preprostost: Eko pijača: Kako skuhati 100 litrov kompota ali čaja?
Slika: Aleš Čerin, Prerostost
Preprosto in tako življensko.
5. In ob vsem tem za zaključek sledi še tale fantastičen tvit ZZturka (Žiga Turk – nekdanji minister za razvoj), in v tvitu link na njegov blog: Tviterminologija, ki sem se mu na glas nasmejl. Za poizkušino le nekaj gesel:
V čem je poanta. V fascinaciji človekove sposobnosti ustvarjalnega razmišljanja in kapacitetah človeškega uma in duha za to, da presega povprečje, zatiranost, ječanje in nezadovoljstvo sporočano iz medijskih impulzov naštetih na začetku. Da, ustvarjalnost! Nekoč so nastale in nam ostale človekove pravice, sedaj je čas za preprostost, ustvarjalnost, inovativnost, radost …
In v takem vzdušju spodbujenim z oddajo Tarča na TVSLO o neplačevanju prispevkov podjetji za zaposlene in dnevnimi novicami o našem premierju "ljudje božji" in "krucefiks" in naših ostalih prvoborcih na različnih ravneh, podivjanih voznikih, malih ljudeh z njihovimi nepotrebno nespodobnimi teževami se mi v parih minutah zgodi tole:
1. Dobim e-pošto na to povezavo:
2. Poiščem naprej – še dodatne fantastične domislice Thefuntheory.
3. Se sponmim vikenda, ki je za mano na katerem sem 25 mladim skavtskim voditeljem pripravil predavanje in delavnico o strateškem načetovanju v NGO. In ko so bruhali ideje in vizije kako bodo spreminjali organizacijo, svoje delo in življenje, okolje in delo njihovih občin se kar niso ohladili, kjub že zaključenemu uradnemu delu...
4. Med tvitanjem preberem blog Preprostost: Eko pijača: Kako skuhati 100 litrov kompota ali čaja?Slika: Aleš Čerin, Prerostost
Preprosto in tako življensko.
5. In ob vsem tem za zaključek sledi še tale fantastičen tvit ZZturka (Žiga Turk – nekdanji minister za razvoj), in v tvitu link na njegov blog: Tviterminologija, ki sem se mu na glas nasmejl. Za poizkušino le nekaj gesel:
tviterač/tviteračica - Vošči dobro jutro, lahko noč; natančno poroča o svoji
prehrani, prihodih in odhodih na delo in vsem drugem. Zaradi nje/njega si
"prijatelji" iščejo napredne twitter kliente s filtriranjem, grupami ipd.
-/tvipetulja - Tviteračica, ki pove še vse o zasebnem življenju. Ne samo o svojem.
tviteraš - Med prvimi je bil na ircu, forumih, blogih, fejsbuku, zdaj je na tviterju, jutri bo vejvaš.
tviterašica - Podobna tviterašu, je pa moteče, če si ne brije brkov.
tviterator - Sem in tja ustreli kratek, odločen, brezkompromisen tvit in izgine. But he will be back.
V čem je poanta. V fascinaciji človekove sposobnosti ustvarjalnega razmišljanja in kapacitetah človeškega uma in duha za to, da presega povprečje, zatiranost, ječanje in nezadovoljstvo sporočano iz medijskih impulzov naštetih na začetku. Da, ustvarjalnost! Nekoč so nastale in nam ostale človekove pravice, sedaj je čas za preprostost, ustvarjalnost, inovativnost, radost …
Prihodnost
Znani so podatki o visoki brezposelnosti mladih in ne-varnih oblikah dela, ki doletijo mlade in prve iskalce zaposlitve. Podatki so primerljivi po vsej Evropi, čeprav se med posameznimi področji zagotavljanja blaginje posameznika tudi pomembno razlikujejo med državami. Dlje kot trajajo začasne, kratkotrajne oblike dela brez dodane vrednosti, manjša je konkurenčnost posameznika na trgu dela, ki v odvisnosti od časa narašča. Tudi to je razlog za frustracijo tistih, ki pri tridesetih letih dnevno pošiljajo prošnje za zaposlitev, ki živijo pri starših in izkoriščajo možnosti, ki jim jih nudi zavod za zaposlovanje. Ob tem pa spoznavajo zmoto v veri, da jim diploma zagotavlja redno in za njihove pojme vnaprej »obljubljeno« službo. Študentsko delo je lahko tudi nevarnost in medvedja usluga socialne države mladim.
Kakšno mesto ima danes v takih zanimivih časih družbena skupina mladih? Vemo, da je to zelo heterogena družbena skupina, demografsko vedno bolj šibka in podrejena in morda tudi zaradi tega občutljiva na spremembe, predvsem če se te nanašajo na spreminjanje njihovega položaja in pridobljenih pravic.
Ponovno je aktualno spreminjanje statusa dela preko študentskih servisov. Dela, ki ga je opravljala velika večina šolajočih se mladih, dela, ki je v devetdesetih letih pomenilo pomemben ekonomski in socialni korektiv in ki ima tudi danes ta pomen, čeprav tudi mnogo negativnih prvin. Morda celo preveč. Družbeni skupini mladih pripadajo tudi tisti, ki so zaradi različnih razlogov socialno in materialno prikrajšani, katerim storitve socialne države ne nudijo vedno najboljših priložnosti. Birokracija in tehnicistični odnosi javnih institucij, v katere so vpeti ti mladi, ter na drugi strani tudi dojemanje študentskega staža kot skoraj samoumevnega so odraz tranzicijskih konceptov in predstav. Je to izgubljena generacija slovenske tranzicije?
Da na mladih svet stoji in da je študentski boj delavski boj in podobne bistroumnosti so parole, z resničnostjo katerih se bodo morali verjetno najprej soočiti mladi sami. Predvsem pa je vprašanje, kako na položaj razdrobljene mladine v družbi gledajo starejši. Tisti, ki v svojih letih modrosti upravičeno pričakujejo zasluženo podporo skupnosti, a morda ne poznajo sedanjega časa, pa vseeno radi govorijo o medgeneracijskem dialogu.
Prihaja nova generacija, generacija Y. Generacija upanja. Živijo in ustvarjajo v sozvočju z novimi tehnologijami, z zavestjo o izzivih okolja in socialni povezanosti. Generacija, ki je privržena izobraževanju in neformalnemu učenju, generacija, ki sluti pomen kompleksnosti sodobnih družb in svoje aktivne vloge v njih.
Se koncept mladine izteka v čas in postaja predmet zgodovinskih in socioloških, psiholoških in drugih proučevanj? Ali pa obstaja še ena možnost, da mladina postane pomembna, čeprav majhna družbena skupina, s pronicljivimi idejami, družbeno in socialno občutljiva, empatična v medsebojnih odnosih in v odnosih do predstavnikov drugih generacij. Za to pa so potrebne nove vizije in novi koncepti. Zadnji čas je, da ob formalnem izobraževanju prepoznamo potrebo po podpori kvalitetnim oblikam neformalnega izobraževanja in usklajenim medsektorskim mladinskim politikam, s čimer se omogoči tudi varne, a izzivalne in spodbudne razmere za polno vključevanje novih generacij v družbo.
Objavljeno: september, 2009, Mladje, Movit NA Mladina
Kakšno mesto ima danes v takih zanimivih časih družbena skupina mladih? Vemo, da je to zelo heterogena družbena skupina, demografsko vedno bolj šibka in podrejena in morda tudi zaradi tega občutljiva na spremembe, predvsem če se te nanašajo na spreminjanje njihovega položaja in pridobljenih pravic.
Ponovno je aktualno spreminjanje statusa dela preko študentskih servisov. Dela, ki ga je opravljala velika večina šolajočih se mladih, dela, ki je v devetdesetih letih pomenilo pomemben ekonomski in socialni korektiv in ki ima tudi danes ta pomen, čeprav tudi mnogo negativnih prvin. Morda celo preveč. Družbeni skupini mladih pripadajo tudi tisti, ki so zaradi različnih razlogov socialno in materialno prikrajšani, katerim storitve socialne države ne nudijo vedno najboljših priložnosti. Birokracija in tehnicistični odnosi javnih institucij, v katere so vpeti ti mladi, ter na drugi strani tudi dojemanje študentskega staža kot skoraj samoumevnega so odraz tranzicijskih konceptov in predstav. Je to izgubljena generacija slovenske tranzicije?
Da na mladih svet stoji in da je študentski boj delavski boj in podobne bistroumnosti so parole, z resničnostjo katerih se bodo morali verjetno najprej soočiti mladi sami. Predvsem pa je vprašanje, kako na položaj razdrobljene mladine v družbi gledajo starejši. Tisti, ki v svojih letih modrosti upravičeno pričakujejo zasluženo podporo skupnosti, a morda ne poznajo sedanjega časa, pa vseeno radi govorijo o medgeneracijskem dialogu.
Prihaja nova generacija, generacija Y. Generacija upanja. Živijo in ustvarjajo v sozvočju z novimi tehnologijami, z zavestjo o izzivih okolja in socialni povezanosti. Generacija, ki je privržena izobraževanju in neformalnemu učenju, generacija, ki sluti pomen kompleksnosti sodobnih družb in svoje aktivne vloge v njih.
Se koncept mladine izteka v čas in postaja predmet zgodovinskih in socioloških, psiholoških in drugih proučevanj? Ali pa obstaja še ena možnost, da mladina postane pomembna, čeprav majhna družbena skupina, s pronicljivimi idejami, družbeno in socialno občutljiva, empatična v medsebojnih odnosih in v odnosih do predstavnikov drugih generacij. Za to pa so potrebne nove vizije in novi koncepti. Zadnji čas je, da ob formalnem izobraževanju prepoznamo potrebo po podpori kvalitetnim oblikam neformalnega izobraževanja in usklajenim medsektorskim mladinskim politikam, s čimer se omogoči tudi varne, a izzivalne in spodbudne razmere za polno vključevanje novih generacij v družbo.
Objavljeno: september, 2009, Mladje, Movit NA Mladina
Od kolektivnega k individualnem - modernizacija slovenske družbe
Vroča kot jesenski kostanj, je debata o pokojninski reformi. To je presneto resna tema, in javna razprava o ureditvi celotnega sistema je morda v tem času ena najpomembnejših in najbolj resnih razprav, kateri je potrebno posvetiti vso pozornost in k debati pritegniti strokovnjake ter se tudi zgledovati po praksah drugod po Evropi. Ta razprava je tudi prav tako bodeča kot je kostanj preden dozori.
Vsem je jasno, če komu ni, ima problem, da je reforma pokojninskega sistema nujna. Predvsem se moramo tega izziva zavedati tisti, ki smo rojeni po letu 1960 in predvsem sedanje generacije mladih, ki vstopajo na trg dela po dopolnjenem 25 letu starosti. Vse tja do tridesetega leta. Zakaj? Ker bomo delali zelo, zelo dolgo. Razen, če ne bomo tako bogati, sanje večine, realnost manjšine, da si bomo lahko privoščili prijetno starost z lastnimi prihranki brez javne pokojninske blagajne. Mimogrede, življenjska zavarovanja so vse bolj nujna realnost, ne le tržna vaba zavarovalnic. Tudi reforma pokojninskega sistema predvideva to spremembo razmišljanja in v določenem delu prehod na naložbeno zavarovanje, ter samoodgovornost za pokojnino. To je tudi proces spreminjanja miselnosti, da bo država »pomagala« in da je država »kriva«, če gre kaj narobe. Miselnost, ki je tako blizu slovenskemu samoupravnemu načinu razmišljanja.
Predvsem pa bi morali o tem kaj nas čaka, razmišljati mladi. Lepo je, da izkoristimo medgeneracijski dialog in sodelovanje ter, da mlade generacije prepustijo oblikovanje te politike tistim, ki imajo oblast in družbeno moč ter znanje. Pomembno pa je pri odločitvah sodelovati in se predvsem zavedati, kaj nov sistem prinaša. Pričakujem večji doseg pri razpravah in predlogih reprezentativnih mladinskih struktur, kot je zgolj boj proti spremembam v sistemu študentskega dela. Morda preoptimistično. Pustimo se presenetiti.
Navidezn računi pokojnine, malusi in bonusi, 65 let za upokojitev, 60 let minimalna starost za upokojitev, izračun na podlagi celotnega časa upokojitve, štiristebrni sistem, univerzalni državljanski prispevek itd, vse to so pomembne karakteristike predloga, vendar so to le strokovno ekonomska, demgrafska in v začetni fazi predlogov sprememb sistema delno politična vprašanja. Izračuni in simulacije kažejo na pomembno malenkost, ki jo je potrebno upoštevati. Sedanje generacije so manj številčne in demografska slika v Sloveniji je ena najslabših v Evropi. Seveda bo nov sistem to upošteval; na ekonomsko tehnični ravni.
V gozdu pa le redko raste le eno kostanjevo drevo. Tudi ostala drevesa rodijo prav tako bodeče plodove kot tisto, pod katerim nabiramo svoj zalogaj. Nov družinski zakonik o katerem prav tako poteka javna razprava je razburil slovensko javnost. Morda se je javnost razburila upravičeno, morda prehitro, morda pri napačnem vprašanju. Po moje, to niti ni bistveno. Bistveno je, da je ta zakonik nedodelan in poln pomanjkljivosti ter neskladen z osnovno idejo: razširiti pojem družine. Pa naj si gre za pravice enostarševskih družin različnih oblik ali pravice rejniških staršev, prepoved nasilja nad otroki in mejo do katere lahko država posega na polje zasebnega ipd.
Dejstvo je, da moramo sprejeti nekatera kulturne in družbene zasuke evropske civilizacije, bolj ali manj splošno uveljavljena dejstva naših odnosov in družin. Tisto čemur bi se morali posvetiti ni vprašanje, zakaj bodo sprejete nove pravice in oblike družin, bolj je zaskrbljujoče, da se ne posvečamo in ne iščemo rešitev tam kjer je vprašanje najbolj osnovno. Morda res ne v naši civilizaciji? Kako naj okrepimo osnovno družino, kjer sta oče in mati, mož in žena, ki se zavedata odgovornosti in težavnosti odnosov in veselja soočanja z izzivi in uspehi ustvarjanja varnega in spodbudnega okolja za otroke. Zakaj temu ne posvečamo dodatnih skrbi? Ni enostavno. In ravno to je morda odgovor na zadnje vprašanje, ki ga ponuja sedani čas v katerem živimo.
Ti dve temi, s katerima se sooča naša družba, kažeta na simbolni ravni eno bistveno spremembo pri urejanju naših odnosov: konflikt med javnim in zasebnim in zasuk vzorcev razmišljanja od kolektivnega na individualno.
Vsem je jasno, če komu ni, ima problem, da je reforma pokojninskega sistema nujna. Predvsem se moramo tega izziva zavedati tisti, ki smo rojeni po letu 1960 in predvsem sedanje generacije mladih, ki vstopajo na trg dela po dopolnjenem 25 letu starosti. Vse tja do tridesetega leta. Zakaj? Ker bomo delali zelo, zelo dolgo. Razen, če ne bomo tako bogati, sanje večine, realnost manjšine, da si bomo lahko privoščili prijetno starost z lastnimi prihranki brez javne pokojninske blagajne. Mimogrede, življenjska zavarovanja so vse bolj nujna realnost, ne le tržna vaba zavarovalnic. Tudi reforma pokojninskega sistema predvideva to spremembo razmišljanja in v določenem delu prehod na naložbeno zavarovanje, ter samoodgovornost za pokojnino. To je tudi proces spreminjanja miselnosti, da bo država »pomagala« in da je država »kriva«, če gre kaj narobe. Miselnost, ki je tako blizu slovenskemu samoupravnemu načinu razmišljanja.
Predvsem pa bi morali o tem kaj nas čaka, razmišljati mladi. Lepo je, da izkoristimo medgeneracijski dialog in sodelovanje ter, da mlade generacije prepustijo oblikovanje te politike tistim, ki imajo oblast in družbeno moč ter znanje. Pomembno pa je pri odločitvah sodelovati in se predvsem zavedati, kaj nov sistem prinaša. Pričakujem večji doseg pri razpravah in predlogih reprezentativnih mladinskih struktur, kot je zgolj boj proti spremembam v sistemu študentskega dela. Morda preoptimistično. Pustimo se presenetiti.
Navidezn računi pokojnine, malusi in bonusi, 65 let za upokojitev, 60 let minimalna starost za upokojitev, izračun na podlagi celotnega časa upokojitve, štiristebrni sistem, univerzalni državljanski prispevek itd, vse to so pomembne karakteristike predloga, vendar so to le strokovno ekonomska, demgrafska in v začetni fazi predlogov sprememb sistema delno politična vprašanja. Izračuni in simulacije kažejo na pomembno malenkost, ki jo je potrebno upoštevati. Sedanje generacije so manj številčne in demografska slika v Sloveniji je ena najslabših v Evropi. Seveda bo nov sistem to upošteval; na ekonomsko tehnični ravni.
V gozdu pa le redko raste le eno kostanjevo drevo. Tudi ostala drevesa rodijo prav tako bodeče plodove kot tisto, pod katerim nabiramo svoj zalogaj. Nov družinski zakonik o katerem prav tako poteka javna razprava je razburil slovensko javnost. Morda se je javnost razburila upravičeno, morda prehitro, morda pri napačnem vprašanju. Po moje, to niti ni bistveno. Bistveno je, da je ta zakonik nedodelan in poln pomanjkljivosti ter neskladen z osnovno idejo: razširiti pojem družine. Pa naj si gre za pravice enostarševskih družin različnih oblik ali pravice rejniških staršev, prepoved nasilja nad otroki in mejo do katere lahko država posega na polje zasebnega ipd.
Dejstvo je, da moramo sprejeti nekatera kulturne in družbene zasuke evropske civilizacije, bolj ali manj splošno uveljavljena dejstva naših odnosov in družin. Tisto čemur bi se morali posvetiti ni vprašanje, zakaj bodo sprejete nove pravice in oblike družin, bolj je zaskrbljujoče, da se ne posvečamo in ne iščemo rešitev tam kjer je vprašanje najbolj osnovno. Morda res ne v naši civilizaciji? Kako naj okrepimo osnovno družino, kjer sta oče in mati, mož in žena, ki se zavedata odgovornosti in težavnosti odnosov in veselja soočanja z izzivi in uspehi ustvarjanja varnega in spodbudnega okolja za otroke. Zakaj temu ne posvečamo dodatnih skrbi? Ni enostavno. In ravno to je morda odgovor na zadnje vprašanje, ki ga ponuja sedani čas v katerem živimo.
Ti dve temi, s katerima se sooča naša družba, kažeta na simbolni ravni eno bistveno spremembo pri urejanju naših odnosov: konflikt med javnim in zasebnim in zasuk vzorcev razmišljanja od kolektivnega na individualno.
Naročite se na:
Objave (Atom)
