Ko so gimnazijci želeli še!

Presenetljive štiri ure z gimnazijci so me navdahnile z razmišljanjem o tem, kaj naše šole učijo in h čemu vzgajajo. V okviru Socialnega tedna sem bil pretekli teden povabljen na Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani, kjer sem dijakom 3. in 4. letnika predaval in se z njimi pogovarjal o poslanstvu.

Pogovarjali smo se o tem, kdo so mladi danes, kakšne so raziskave na tem področju, kako oni doživljajo mladost in kako si predstavljajo svojo prihodnost. Predstavil sem jim nekaj uspešnih mladih oseb in njihovih življenjskih zgodb, predvsem pa sem jih izzival v tem, za kaj se bodo odločili v življenju, kakšna bo njihova pot. Predstavil sem jim tri možnosti.

Delo kot služba. Po principu hodim v službo, saj potrebujem denar, vendar me delo ne navdušuje. V tem primeru je prosti čas namenjen le »odklopu«, zabavi (a-muse-ment), ki se odklanja od navdiha Muze za ustvarjalnost. Motivacija za delo je zunanja. Potrošništvo pa idealna skušnjava.

Delo kot kariera. Slovenski prevod korena besede kariera pomeni prenašalec. Delo je namenjeno doseganju nekega cilja v prihodnosti. Vse je podrejeno »prenosu« virov k temu cilju. V tem primeru je prosti čas le funkcija tega cilja in pomeni polnjenje baterij za nadaljnje trdo delo. Motivacija je ciljno usmerjena.

Delo kot poklic. Klic k nečemu, v nekaj. Je to idealno delo? Kako je tukaj s »pregorevanjem«. Latinski pregovor pravi: nemo datquod non habet. Nihče ne daje, česar nima. Da bi nam uspelo uresničevati svoje talente, jih moramo odkriti in ko jih uresničujemo, je pomembno kako preživljamo svoj čas. Tudi prosti čas. Ta pa naj bo kontemplativne narave. Odkrivanju tega, kar prejemamo in kar lahko dajemo, je re-kreacija in tišina, služenje tistim, ki najbolj potrebujejo pomoč in oporo in veselje.

Zadnja možnost, ki sem jim jo ponudil, vodi k osebni INTEGRITETI. Torej k povezovanju tega kar smo in kar živimo. Seveda v življenju nikoli ni tako enostavno in to so gimnazijci tudi sami ugotovili. Pri vseh štirih razredih, v vsakem je bilo od 30 – 35 dijakov, pa sem opazil zamišljenost in iskrivost. Na koncu ure je vedo nekaj dijakov pristopilo k meni in steklo je še nekaj besed. Predvsem pa me je presunil zaključek v tretji uri.

Ko sem končal in je že zazvonilo za odmor, so vsi v razredu kar obsedeli… Po namigu, da je že konec, so kar sedeli, nekdo pa se je oglasil in rekel, da jim tega ni na tak način še nihče predstavil. Drugi pa se je opogumil in rekel: »Povejte nam še kaj, tako fajn vas je poslušati.«

Morda pa sem največ spoznal jaz sam o sebi. Res so me navdušili!

Komentar trenutka

Še vedno iščem navdih.
Stihija me ne navdihuje.
Morda kaos.

"Najprej zdravje pol kultura"

Tako na današnji praznični dan začenjam ta blog… ki ga odkrito rečeno niti nisem nameraval pisati. Pa naj naslov ne odvrne tvojega zanimanja, saj je le provokativen in se navezuje na komentar, ko kdo nesramno in neolikano posiljuje soljudi z svojimi fizičnimi potrebami in njihovimi reprodukti.

Tako, utrnila se mi je danes popoldne ta misel, vendar sem jo hitro izbrisal iz spomina, a očitno ne dovolj temeljito, saj se mi je sedaj še enkrat. Misel o tem kaj Slovenci počnemo s tem praznikom, in čemu služi državni praznik – spomin na pesnika dr. Franceta Prešerna. Se mi ne zdi smiselno komentirati poročevalskih televizijskih prispevkov o nekakšnih romanjih v Vrbo, o nekih maratonskih recitalih in veličastnih sprejemih teh in onih pomembnih ljudi, še manj se mi zdi vredno razmišljati o tem kdo je bil ta mož, ki ga znanstvene razprave in filmi, ob vsej njegovi genialnosti predstavljajo, čeprav bolj potiho, tudi kot ignorantskega neotesanca, ženskarja, pijanca, čustveno nezrelega moškega, ki češ, da je svoje življenje posvetil narodu in ga literarno dvignil ob bok naprednim evropskim narodom. Malo ironično lahko le dodam, da mu je uspelo to zadnje, očitno pa njegov lik navdihuje Slovence tudi sicer.

Tako in to je misel, ki me je prešinila in prisrčno je bilo videti nekega gospoda na ulici, ki je v televizijskem prispevku kulturo postavil daleč pred politiko. Da, kultura je pred politiko. Bi pa bilo zelo dobro, če bi bila tudi v, ob, pred, za, njo, skratka prežeta s kulturo… Pa ne le politika, ki jo je tako ali tako preveč v naši realnosti bivanja, ampak tudi šola, srečanje na ulici, pogovor v službi… in tukaj se konča kultura in kulturni praznik. Oziroma se začne pri meni in tebi, v spoštovanju in ne le govorjenju o spoštovanju, pri oliki in pri spodobnosti.

Tako. Zato sem kulturni praznik preživel spodobno z iskrenim odnosom, prijaznostjo, spodbudnimi besedami ljudem in mislimi na naslednje dneve. Vse najboljše vsem in hvala tistim, ki v iskrenosti odstirate kulturo vsem nam.

Na križišču poti

»Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož sem prenehal s tem, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje.« (Kor 13, 10-12)

Ob spominih na svoje najbolj aktivno skavtsko obdobje in dneve ter noči preživete zunaj mestne betonske džungle, se mi v spomin preslika veselje in radost, ki smo jo doživljali v skupini z močnimi osebnimi vezmi, iznajdljivost in navihanost tistih, ki so nam bili zaupani v vodenje, odločnost in odgovornost s katero smo ustvarjali program, vzgajali in organizirali različne aktivnosti. Misli se mi vedno vračajo v skrite kotičke Slovenije, ki jih nikoli nebi odkrivali, če nebi peš prehodili po dolgem in po čez gozdove in ravnice te dežele. In spomnim se, da smo vsako aktivnost začeli s križem in kratko katehezo, morda le drobno mislijo, z odlomkom iz Svetega pisma. Tako kot v tej kolumni.

ZSKSS je v svojih otroških letih hitro vzplamtela v trdno organizacijo z maloštevilnim članstvom, ki pa je hitro naraščalo, s tem pa se je utrjevala tudi vloga organizacije, kot pomembne vzgojne institucije za mlade v Sloveniji. Z rastjo in razširjanjem lokalnih enot je kasneje postajala vse bolj pomembna tudi struktura organizacije, vodenje in organiziranje. Ob vsem tem pa je Skavtstvo v teh okvirih vseskozi predstavljalo varen, ustvarjalen, brbotajoč prostor oblikovanja osebnosti za vsakogar, ki je tudi sam s spodbudo voditeljev in staršev tako želel.

To pa je bila pogosto tudi kritika. Tudi zunanja. Češ, da je skavtsvo le vata, da ni slika realnega sveta. Da je sodoben svet surov in da taka vata in ugodno okolje vzgajata pomehkužene osebnosti, posameznike, ki se niso sposobni spopadati z izzivi vsakdanjega realnega, krutega sveta. Verjetno je res stresno in konfliktno v pluralnem, mnogo-dimenzionalnem zahodnjaškem načinu življenja ločiti zrna od plevela, mnogim tudi ne uspe in jih tok potrošniško materializiranih odnosov potegne v vrtince temnih globin osamljenosti ali nezdravih odnosov ter načina življenja… Je to alternativa?

Če sprejmemo kritiko, da je skavtstvo vata, ki oblikuje infantilne, neodločne ljudi, potem lahko poenostavljeno, posplošimo, da je vzgoja za temeljne vrednote, ki gradijo, oblikujejo in ohranjajo naše skupnosti neresna in dejanje naivnega razmišljanja. Če pa se ozremo okoli sebe, bomo hitro ugotovil, da nimamo razloga, da bi nasedli skušnjavam takih kritik in misli. Kljub temu, pa je potrebno toliko iskrenosti in zaupanja, da si priznamo na podlagi česa lahko gradimo skavtsko skupnost, ki se ne bo zapletla v pasti sodobnih tržnih prijemov potrošniških mladinskih stilov in ideologijo trgovanja z čustvi ljudi. V kolikor to ne uspe, bodo tudi omenjene kritike lahko postale upravičene.

Skavtstvo je igra in je tudi odgovorna igra. Leta otroškosti so prerasla v leta pobudništva in leta pobudništva so prešla v leta soočenj. Še vedno me navdušuje, ko pogledam nazaj in vidim kaj vse je nastalo in še vedno nastaja, koliko obrazov se je srečalo in tudi razšlo pa vseeno ohranilo iskrice v očeh, koliko pomembnih dogodkov se je zgodilo, ki niso odmevali le v Sloveniji in koliko preprostih a globokih sporočil je doseglo tudi najbolj osamljene. Prihaja čas, ko bo potrebno pogledati z ogledalom, v uganki, kot pravi Pavel v odlomku iz Pisma Korinčanom. Ko bo pogled iz obličja v obličje pogoj za to, da bomo lahko videli tudi to kar se dogaja okoli nas in se dejavno vključili v širše družbeno življenje. Prihaja čas, ko bo morala organizacija z notranjo trdnostjo dejavno oblikovati področje mladinskega dela in bo predstavljala pomemben element oblikovanja širših skupnosti na vseh ravneh.

Slika: Aleš Čerin, Premišljujem
Objavljeno kot kolumna na Skavtnet portalu.

Študentsko delo ni mladinsko delo

Pred nekaj dnevi sem dobil e-mail od študentke, ki se je pripravljala na govorilne ure za svojo diplomski nalogi pri svojem mentorju. Problem je bil v tem, da gospod profesor ne priznava mladinskega dela, oziroma ima nek svoj pogled, ki je milo rečeno zgrešen in povsem izven konteksta. Vprašanje vztrajne študentke pa se je glasilo nekako takole:

»… Vem, da se ne bo strinjal z vsem kar sem do sedaj napisala v diplomi. Spet bo začel s svojimi teorijami, da je mladinsko delo enako študentskemu delu in vprašanji o tem kdaj lahko rečemo nekomu, da je mladinski voditelj, kaj je prav mladinsko delo ali delo z mladimi pa še kaj bi se našlo... In tako bi vas prosila, za kakšne dobre argumente…«

Odgovor pa sledi:

»Problematično je trditi, da je študentsko delo enako mladinskemu delu!

Če greva po vrsti… Problem mladinskega dela je, da obstajajo različne tradicije in oblike (manifestacije) mladinskega dela in da je zgodovinsko gledano tudi študentska populacija del mladine, ki se je vključevala v različne oblike mladinskega dela.

Prvo in edino, po moje, je izhodišče, da ne obstaja splošna definicija mladinskega dela, oziroma so vse zelo ohlapne, ker je izvorno narava mladinskega dela taka, da prvenstveno izhaja iz zasebnih iniciativ, ki jih potem v različnih družbenih sistemih in obdobjih prevzemajo javni sistemi (država) in tako vseskozi niha med veščinami, prakso, zasebnimi iniciativami in na drug strani javno regulacijo in profesionalizaijo. To je praksa predvsem v zadnjih 50. letih, spet odvisno od sistema blaginje neke države.

Osnovno je vedno vprašanje integracije mladih v družbo. Mladinsko delo je tako vedno korekcija s strani civilnih zasebnih iniciativ, ki jih bolj ali manj totalno (Nacistična Nemčija ali pionirčki Jugoslavija) ali demokratično prevzemajo državne politike kot dopolnilo formalnemu izobraževanju in socialnemu delu.

Ker mladinsko delo, prav zaradi te značilnosti ni vzpostavljeno kot znanost oziroma stroka, smo trenutno na ravni iskanja identitete mladinskega dela - tudi v strokovni javnosti na ravni Evrope. Sicer pa je podobno z vsemi "socialnimi" poklici, podoben proces je prešla tudi pedagogika ali na primer socialno delo, katerih strokovne podlage so danes temelj javnih politik in ukrepov za družbeno integracijo mladih.

Torej glede na napisano, je problematično trditi, da je študentsko delo enako mladinskemu delu, ker je študentsko delo lahko le v zelo ozkem spektru dejavnosti del mladinskega dela. Morda je mladinsko delo prej študentska organiziranost, pa še ta je le del mladinskega dela. Torej kaj šele samo študentsko delo. Lepljene deklaracij v proizvodnji za tekočim trakom in strežba v baru nima veze z mladinskim delom, ampak mnogo bolj s trgom dela, kar pa je šele cilj mladinskega dela. In ko je človek enkrat sposoben polnopravno participirati v zasebnem in družbenem življenju in si zagotoviti plačo, to nima več veze z mladinskim delom, v kolikor ne pristane na cesti. Pa še takrat, če je to mlad človek, postane problem socialnega dela, oziroma ukrepov socialne države in raznih podpor in drugih ukrepov... in prijateljev ter zasebnih socialnih mrež, če jih ima.

Zakaj ne delo z mladimi? Zato ker to ne vsebuje dimenzije participacije (ali pa vsaj zelo omejeno), kar je ena izmed bistvenih dimenzij mladinskega dela. Zopet podoben argument kot zgoraj: delo z mladimi (predvsem enosmeren, neenakopraven odnos) je lahko le del mladinskega dela (vzajemen enakopraven odnos). Pomisli zakaj "social work" prevajamo kot socialno delo in ne delo z ali v skupnosti ali delo za socialo (družbo)... ?

Bistven problem je očitno v dojemanju kompleksnosti sodobne družbe in kulture. Iz urejene predmoderne družbe kjer imajo družina, država, šola, župnik glavno besedo v postmoderno kjer so družbeni in (žal morda) tudi osebni odnosi bolj kompleksni. V prepoznanju kompleksnosti sodobne družbe dobi mladinsko delo pravo vrednost kot možen regulator integracije, sicer pa ostajamo le pri šoli, družini in državi kot tistih avtoritetah, ki "vedo" in "znajo" ter "zmorejo" delati z mladimi.«

In tako naša stroka vztraja pri nekih starih konceptih izobraževanja stroge hierarhije napredovanja in institucionalne obravnave posameznika.