Tako na današnji praznični dan začenjam ta blog… ki ga odkrito rečeno niti nisem nameraval pisati. Pa naj naslov ne odvrne tvojega zanimanja, saj je le provokativen in se navezuje na komentar, ko kdo nesramno in neolikano posiljuje soljudi z svojimi fizičnimi potrebami in njihovimi reprodukti.
Tako, utrnila se mi je danes popoldne ta misel, vendar sem jo hitro izbrisal iz spomina, a očitno ne dovolj temeljito, saj se mi je sedaj še enkrat. Misel o tem kaj Slovenci počnemo s tem praznikom, in čemu služi državni praznik – spomin na pesnika dr. Franceta Prešerna. Se mi ne zdi smiselno komentirati poročevalskih televizijskih prispevkov o nekakšnih romanjih v Vrbo, o nekih maratonskih recitalih in veličastnih sprejemih teh in onih pomembnih ljudi, še manj se mi zdi vredno razmišljati o tem kdo je bil ta mož, ki ga znanstvene razprave in filmi, ob vsej njegovi genialnosti predstavljajo, čeprav bolj potiho, tudi kot ignorantskega neotesanca, ženskarja, pijanca, čustveno nezrelega moškega, ki češ, da je svoje življenje posvetil narodu in ga literarno dvignil ob bok naprednim evropskim narodom. Malo ironično lahko le dodam, da mu je uspelo to zadnje, očitno pa njegov lik navdihuje Slovence tudi sicer.
Tako in to je misel, ki me je prešinila in prisrčno je bilo videti nekega gospoda na ulici, ki je v televizijskem prispevku kulturo postavil daleč pred politiko. Da, kultura je pred politiko. Bi pa bilo zelo dobro, če bi bila tudi v, ob, pred, za, njo, skratka prežeta s kulturo… Pa ne le politika, ki jo je tako ali tako preveč v naši realnosti bivanja, ampak tudi šola, srečanje na ulici, pogovor v službi… in tukaj se konča kultura in kulturni praznik. Oziroma se začne pri meni in tebi, v spoštovanju in ne le govorjenju o spoštovanju, pri oliki in pri spodobnosti.
Tako. Zato sem kulturni praznik preživel spodobno z iskrenim odnosom, prijaznostjo, spodbudnimi besedami ljudem in mislimi na naslednje dneve. Vse najboljše vsem in hvala tistim, ki v iskrenosti odstirate kulturo vsem nam.
Na križišču poti
»Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož sem prenehal s tem, kar je otroškega. Zdaj gledamo z ogledalom, v uganki, takrat pa iz obličja v obličje.« (Kor 13, 10-12)
Ob spominih na svoje najbolj aktivno skavtsko obdobje in dneve ter noči preživete zunaj mestne betonske džungle, se mi v spomin preslika veselje in radost, ki smo jo doživljali v skupini z močnimi osebnimi vezmi, iznajdljivost in navihanost tistih, ki so nam bili zaupani v vodenje, odločnost in odgovornost s katero smo ustvarjali program, vzgajali in organizirali različne aktivnosti. Misli se mi vedno vračajo v skrite kotičke Slovenije, ki jih nikoli nebi odkrivali, če nebi peš prehodili po dolgem in po čez gozdove in ravnice te dežele. In spomnim se, da smo vsako aktivnost začeli s križem in kratko katehezo, morda le drobno mislijo, z odlomkom iz Svetega pisma. Tako kot v tej kolumni.
ZSKSS je v svojih otroških letih hitro vzplamtela v trdno organizacijo z maloštevilnim članstvom, ki pa je hitro naraščalo, s tem pa se je utrjevala tudi vloga organizacije, kot pomembne vzgojne institucije za mlade v Sloveniji. Z rastjo in razširjanjem lokalnih enot je kasneje postajala vse bolj pomembna tudi struktura organizacije, vodenje in organiziranje. Ob vsem tem pa je Skavtstvo v teh okvirih vseskozi predstavljalo varen, ustvarjalen, brbotajoč prostor oblikovanja osebnosti za vsakogar, ki je tudi sam s spodbudo voditeljev in staršev tako želel.
To pa je bila pogosto tudi kritika. Tudi zunanja. Češ, da je skavtsvo le vata, da ni slika realnega sveta. Da je sodoben svet surov in da taka vata in ugodno okolje vzgajata pomehkužene osebnosti, posameznike, ki se niso sposobni spopadati z izzivi vsakdanjega realnega, krutega sveta. Verjetno je res stresno in konfliktno v pluralnem, mnogo-dimenzionalnem zahodnjaškem načinu življenja ločiti zrna od plevela, mnogim tudi ne uspe in jih tok potrošniško materializiranih odnosov potegne v vrtince temnih globin osamljenosti ali nezdravih odnosov ter načina življenja… Je to alternativa?
Če sprejmemo kritiko, da je skavtstvo vata, ki oblikuje infantilne, neodločne ljudi, potem lahko poenostavljeno, posplošimo, da je vzgoja za temeljne vrednote, ki gradijo, oblikujejo in ohranjajo naše skupnosti neresna in dejanje naivnega razmišljanja. Če pa se ozremo okoli sebe, bomo hitro ugotovil, da nimamo razloga, da bi nasedli skušnjavam takih kritik in misli. Kljub temu, pa je potrebno toliko iskrenosti in zaupanja, da si priznamo na podlagi česa lahko gradimo skavtsko skupnost, ki se ne bo zapletla v pasti sodobnih tržnih prijemov potrošniških mladinskih stilov in ideologijo trgovanja z čustvi ljudi. V kolikor to ne uspe, bodo tudi omenjene kritike lahko postale upravičene.
Skavtstvo je igra in je tudi odgovorna igra. Leta otroškosti so prerasla v leta pobudništva in leta pobudništva so prešla v leta soočenj. Še vedno me navdušuje, ko pogledam nazaj in vidim kaj vse je nastalo in še vedno nastaja, koliko obrazov se je srečalo in tudi razšlo pa vseeno ohranilo iskrice v očeh, koliko pomembnih dogodkov se je zgodilo, ki niso odmevali le v Sloveniji in koliko preprostih a globokih sporočil je doseglo tudi najbolj osamljene. Prihaja čas, ko bo potrebno pogledati z ogledalom, v uganki, kot pravi Pavel v odlomku iz Pisma Korinčanom. Ko bo pogled iz obličja v obličje pogoj za to, da bomo lahko videli tudi to kar se dogaja okoli nas in se dejavno vključili v širše družbeno življenje. Prihaja čas, ko bo morala organizacija z notranjo trdnostjo dejavno oblikovati področje mladinskega dela in bo predstavljala pomemben element oblikovanja širših skupnosti na vseh ravneh.
Slika: Aleš Čerin, Premišljujem
Objavljeno kot kolumna na Skavtnet portalu.
Ob spominih na svoje najbolj aktivno skavtsko obdobje in dneve ter noči preživete zunaj mestne betonske džungle, se mi v spomin preslika veselje in radost, ki smo jo doživljali v skupini z močnimi osebnimi vezmi, iznajdljivost in navihanost tistih, ki so nam bili zaupani v vodenje, odločnost in odgovornost s katero smo ustvarjali program, vzgajali in organizirali različne aktivnosti. Misli se mi vedno vračajo v skrite kotičke Slovenije, ki jih nikoli nebi odkrivali, če nebi peš prehodili po dolgem in po čez gozdove in ravnice te dežele. In spomnim se, da smo vsako aktivnost začeli s križem in kratko katehezo, morda le drobno mislijo, z odlomkom iz Svetega pisma. Tako kot v tej kolumni.
ZSKSS je v svojih otroških letih hitro vzplamtela v trdno organizacijo z maloštevilnim članstvom, ki pa je hitro naraščalo, s tem pa se je utrjevala tudi vloga organizacije, kot pomembne vzgojne institucije za mlade v Sloveniji. Z rastjo in razširjanjem lokalnih enot je kasneje postajala vse bolj pomembna tudi struktura organizacije, vodenje in organiziranje. Ob vsem tem pa je Skavtstvo v teh okvirih vseskozi predstavljalo varen, ustvarjalen, brbotajoč prostor oblikovanja osebnosti za vsakogar, ki je tudi sam s spodbudo voditeljev in staršev tako želel.To pa je bila pogosto tudi kritika. Tudi zunanja. Češ, da je skavtsvo le vata, da ni slika realnega sveta. Da je sodoben svet surov in da taka vata in ugodno okolje vzgajata pomehkužene osebnosti, posameznike, ki se niso sposobni spopadati z izzivi vsakdanjega realnega, krutega sveta. Verjetno je res stresno in konfliktno v pluralnem, mnogo-dimenzionalnem zahodnjaškem načinu življenja ločiti zrna od plevela, mnogim tudi ne uspe in jih tok potrošniško materializiranih odnosov potegne v vrtince temnih globin osamljenosti ali nezdravih odnosov ter načina življenja… Je to alternativa?
Če sprejmemo kritiko, da je skavtstvo vata, ki oblikuje infantilne, neodločne ljudi, potem lahko poenostavljeno, posplošimo, da je vzgoja za temeljne vrednote, ki gradijo, oblikujejo in ohranjajo naše skupnosti neresna in dejanje naivnega razmišljanja. Če pa se ozremo okoli sebe, bomo hitro ugotovil, da nimamo razloga, da bi nasedli skušnjavam takih kritik in misli. Kljub temu, pa je potrebno toliko iskrenosti in zaupanja, da si priznamo na podlagi česa lahko gradimo skavtsko skupnost, ki se ne bo zapletla v pasti sodobnih tržnih prijemov potrošniških mladinskih stilov in ideologijo trgovanja z čustvi ljudi. V kolikor to ne uspe, bodo tudi omenjene kritike lahko postale upravičene.
Skavtstvo je igra in je tudi odgovorna igra. Leta otroškosti so prerasla v leta pobudništva in leta pobudništva so prešla v leta soočenj. Še vedno me navdušuje, ko pogledam nazaj in vidim kaj vse je nastalo in še vedno nastaja, koliko obrazov se je srečalo in tudi razšlo pa vseeno ohranilo iskrice v očeh, koliko pomembnih dogodkov se je zgodilo, ki niso odmevali le v Sloveniji in koliko preprostih a globokih sporočil je doseglo tudi najbolj osamljene. Prihaja čas, ko bo potrebno pogledati z ogledalom, v uganki, kot pravi Pavel v odlomku iz Pisma Korinčanom. Ko bo pogled iz obličja v obličje pogoj za to, da bomo lahko videli tudi to kar se dogaja okoli nas in se dejavno vključili v širše družbeno življenje. Prihaja čas, ko bo morala organizacija z notranjo trdnostjo dejavno oblikovati področje mladinskega dela in bo predstavljala pomemben element oblikovanja širših skupnosti na vseh ravneh.
Slika: Aleš Čerin, Premišljujem
Objavljeno kot kolumna na Skavtnet portalu.
Naročite se na:
Objave (Atom)
