Demokracija, umetnost potrpežljivosti ali zakaj vzgajamo mumije

V odmoru za kavo med zasedanjem delavnih skupin na Brdu pri Kranju, je nekdo izrazil dvom v smiselnost pogovorov, češ kaj lahko pričakujemo o tega dogodka ne glede na to, da imamo dinamične in plodne razprave. Na nacionalnem posvetu o življenjskih pogojih mladih v Sloveniji, je v osmih delovnih skupinah, ki so predstavljale prostor debat od zaposlovanja preko izobraževanja in participacije v družbi, do demografije in stanovanjske problematike idr. razpravljalo okrog 100 ljudi. Cilj: izhodišča za nacionalni program o mladini.

Prvič v zgodovini države Slovenije se je primerilo, da so na taki ravni razpravljali predstavniki in strokovnjaki iz različnih sfer družbe in vladnih ter nevednih sektorjev. Sam sem sodeloval v skupini, ki se je ukvarjala s izzivi zaposlovanja. Razprave so potekale na osnovi strokovnih analiz in skupni interpretaciji izbranih statističnih podatkov. Po začetni klasični nervoznosti predstavnikov študentskih interesov, ko je govor o delu preko študentskih napotnic, se je debata odvijala zelo konstruktivno, in hitro smo si bili edini, da je to pač očiten problem, ki ga je potreben rešiti saj je očitno in jasno vsem da se zlorablja.

To v nadaljevanju niti najmanj ni bil več glavni problem in razprave so se odvijale o drugih problemih, od celotne vertikale formalnega izobraževanja, do vloge sindikatov v družbi in pomena novih načinov izobraževanja ter pridobivanja kompetenc. Pogrešal sem in v tem nisem bil osamljen, le predstavnike ministrstva za visoko šolstvo, sicer pa so v skupini sodelovali malo da ne predstavniki prav vseh pomembnejših institucij v Sloveniji.

Ta zasedba, čeprav kot rečeno zgodovinska, me je tudi nekoliko skrbela. Namreč v Sloveniji se tovrstne, po navadi žolčne debate, pogosto vrtijo okrog klasičnih tem, kot maček okrog vrele kaše. In po navadi vedno okrog šole in države. Tokrat se je dogodilo nekaj presenetljivega. Čeprav je v začetku razprave postalo jasno, da govorimo o vlogi formalnega izobraževanja in strukturi trga dela, smo nato debato razširili na vlogo neformalnega izobraževanja in zasebne sfere, podjetništva in civilno družbo. To pa je bilo presenečenje za marsikaterega člana skupine. Govorili smo celo o spremembi paradigme izobraževanja v smeri podjetnosti in samoodgovornosti za kasnejše zaposlovanje, odpiranju možnosti za večjo fleksibilnost na trgu dela, o kompetencah, ki si jih posameznik lažje pridobi na primer v mladinski organizaciji kot pa v šoli ipd.

Ta obrat v odgovornosti za uresničevanje blaginje posameznika, kjer posameznik prevzema večjo vlogo, predstavlja preobrat v razmišljanju o odnosu med posameznikom in družbo, državljanom in državo. V ospredje debate je prišlo razmišljanje o ustvarjalnosti, inovativnosti, podjetnosti o pomenu vzgoje za te vrednote. In kakšna je trenutna perspektiva večine študentov, ki razmišljajo kaj naj študirajo in kaj se splača študirati, in ne kaj bi želeli početi in kaj jih zanima? S takšnim odnosom je njihov prispevek k znanju podoben vlogi egipčanskih faraonov. Moja kolegica iz akademske sfere se pogosto jezi, da ima polno predavalnico mumij.

Poleg omenjenega preobrata v razmišljanju, se je odprlo še eno pomembno vprašanje. Obsežnost javnega in kompleksnost državnega aparata. Neverjetno, da je celo iz vladne strani, na mojo dobronamerno provokacijo prišlo do strinjanja, da imamo preobsežne sisteme v državi, ki so nepovezani in razvejani, kot da bi bili namenjeni dvesto milijonskemu narodu. Kako sicer razumeti, da je že znotrajsektorsko sodelovanje v državnem aparatu oteženo, kaj šele medsektorsko, kot ga zahteva sodoben pristop pri reševanju problemov na področju mladine. Da se (ne)povezave z podjetniškim svetom niti ne dotikam.

Ali so take razprave in posveti smiselni in ali pripomorejo k razvoju, je seveda retorično vprašanje. Bistvo je, da na pravi način predstavimo stališča in se tudi slišimo. Potrpežljivost pa je potrebna na več ravneh. Četudi je obstajala visoka stopnja strinjanja o težavah in tudi možnih rešitvah v delovnih skupinah, se postavlja vprašanje prenosa tega strinjanja v odločitev. In tam nastopi simbolno in institucionalno bistvo demokracije – parlament, kjer je potrpežljivost še posebej potrebna, predvsem če je sistem neučinkovit in je preslikava interesov in političnih alternativ vprašljiva. Torej koliko časa bo potrebnega za implementacijo novih pristopov? Moj odgovor kolegu med odmorom za kavo je bil prav v tej smeri. Bistveno je spoznanje koliko časa traja, da neko spoznanje dozori in ga sprejmemo kot odločitev, zakon, nacionalni progam. Pa še to je na koncu vprašanje, v kakšni obliki.

In samo dva milijona nas je.

O dogodgu: Vroči mikrofon, Val 202 »