Ko so gimnazijci želeli še!

Presenetljive štiri ure z gimnazijci so me navdahnile z razmišljanjem o tem, kaj naše šole učijo in h čemu vzgajajo. V okviru Socialnega tedna sem bil pretekli teden povabljen na Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani, kjer sem dijakom 3. in 4. letnika predaval in se z njimi pogovarjal o poslanstvu.

Pogovarjali smo se o tem, kdo so mladi danes, kakšne so raziskave na tem področju, kako oni doživljajo mladost in kako si predstavljajo svojo prihodnost. Predstavil sem jim nekaj uspešnih mladih oseb in njihovih življenjskih zgodb, predvsem pa sem jih izzival v tem, za kaj se bodo odločili v življenju, kakšna bo njihova pot. Predstavil sem jim tri možnosti.

Delo kot služba. Po principu hodim v službo, saj potrebujem denar, vendar me delo ne navdušuje. V tem primeru je prosti čas namenjen le »odklopu«, zabavi (a-muse-ment), ki se odklanja od navdiha Muze za ustvarjalnost. Motivacija za delo je zunanja. Potrošništvo pa idealna skušnjava.

Delo kot kariera. Slovenski prevod korena besede kariera pomeni prenašalec. Delo je namenjeno doseganju nekega cilja v prihodnosti. Vse je podrejeno »prenosu« virov k temu cilju. V tem primeru je prosti čas le funkcija tega cilja in pomeni polnjenje baterij za nadaljnje trdo delo. Motivacija je ciljno usmerjena.

Delo kot poklic. Klic k nečemu, v nekaj. Je to idealno delo? Kako je tukaj s »pregorevanjem«. Latinski pregovor pravi: nemo datquod non habet. Nihče ne daje, česar nima. Da bi nam uspelo uresničevati svoje talente, jih moramo odkriti in ko jih uresničujemo, je pomembno kako preživljamo svoj čas. Tudi prosti čas. Ta pa naj bo kontemplativne narave. Odkrivanju tega, kar prejemamo in kar lahko dajemo, je re-kreacija in tišina, služenje tistim, ki najbolj potrebujejo pomoč in oporo in veselje.

Zadnja možnost, ki sem jim jo ponudil, vodi k osebni INTEGRITETI. Torej k povezovanju tega kar smo in kar živimo. Seveda v življenju nikoli ni tako enostavno in to so gimnazijci tudi sami ugotovili. Pri vseh štirih razredih, v vsakem je bilo od 30 – 35 dijakov, pa sem opazil zamišljenost in iskrivost. Na koncu ure je vedo nekaj dijakov pristopilo k meni in steklo je še nekaj besed. Predvsem pa me je presunil zaključek v tretji uri.

Ko sem končal in je že zazvonilo za odmor, so vsi v razredu kar obsedeli… Po namigu, da je že konec, so kar sedeli, nekdo pa se je oglasil in rekel, da jim tega ni na tak način še nihče predstavil. Drugi pa se je opogumil in rekel: »Povejte nam še kaj, tako fajn vas je poslušati.«

Morda pa sem največ spoznal jaz sam o sebi. Res so me navdušili!