Dame imajo prednst... Je ustvarjalno genialna, ni pa več tako navzoča kot je bila še pred 20. leti. Moja generacija in starejši se jo spomnimo kot jugopoprepliko Merlin Monroe iz 80ih. No, kmalu nato je juga razpadla in tudi to nežno bitje, ki je na posterjih in nastopih navdihovala z radoživostjo in prekipevala od energije, je odšla z odrov. Vse se ji je sesulo, predvsem na osebni ravni. Ostala je sama kljub množicam fenov. Tajči – Tatjana Matejas (dekliški priimek) sedaj živi v ZDA in ustvarja nekaj povsem drugega. Nežno in mnogo bolj človeško, kot so to počeli njeni menedžerji iz juge. S svojo družino potujejo od mesta do mesta, od cerkve do cerkve ter navdušujejo in navdihujejo s cerkveno duhovno ritmično glasbo. Za vse. Intervju z Tajči si lahko pogledate tukaj 1/2 in tukaj 2/2
Danes praznuje svoj 80. rojstni dan g. Slavko Avsenik. Vse najboljše! O glasbenih podvigih, izumih, milijonskih zlatih in platinastih nakladah, rekordnih nastopih od domačih fešt do Oktoberfesta in neskončnih ponovitvah najbolj znanih Avsenikovih melodij, ne bom zgubljal besed. Ta statistika je dosegljiva na spletnih straneh in v številnih knjigah. Iz fantastične ideje novih ritmičnih povezav, je pred približno petdesetimi leti nastala nova zvrst glasbe, ki je obkrožila svet, predvsem pa Evropo in izseljenske skupnosti čez lužo. Vsakomur je jasno, da to ni zapletena glasba, je pa inovativna za trenutek in čas v katerem je nastala in potegnila v plesne korake polke in valčke cele generacije... in hokejske navijače s slavnimi akordi iz Na Golici. Ustvarjalnost! Na Youtubu je skoraj več nemških zadetkov.
Navdušujeta me vsak s svojo zgodbo in vsak na svoj način. Čestitam in vse najboljše tudi v prihodnosti.
Se vam je že kdaj primerilo, da ste nekaj čutili, da se bo dogodilo in se je dejansko to res zgodilo? Ne? Meni se to dogaja. V bistvu gre za zavestno in predvsem nezavedno refleksijo lastnih ravnanj in reakcij drugih. Torej za to, da lahko človek nekaj zasluti sta potrebni dve komponenti. Zavedanje posledic lastnih ravnanj in predvidevanje reakcij drugih.
Zanimivo je, ko veš, kako se nekdo obnaša v različnih situacijah in veš in slutiš, da se bo nekaj dogodilo tudi, če po lastni oceni ni upravičeno, da bi se to, kar naj bi se potencialno zgodilo, tudi zgodilo. In tako se dogajajo trenutki v naših življenjih in najbolj žalostno je, če naletiš na ljudi, ki zelo iracionalno reagirajo na dražljaje iz okolja. Včasih si jih tudi ustvarjajo samo zato, da imajo razlog za to, da reagirajo tako, da se počutijo najbolj varne, ne glede na posledice. Taki smo sicer vsi brez razlike, bistveno pa je, kako lahko uravnavamo svoja čustva in misli. Včasih se mi že kar malo smešno zdi, kako se ljudje ne zavedamo kako se obnašamo in da vsakič znova, bolj ali manj uspešno delamo enake napake. Če so to majhne nerodnosti, ki nikomur nič ne škodijo, je to prav simpatično…
Če ne gre za ravno nedolžne stvari, se lahko odnosi ker nerodno zakomplicirajo, predvsem tistim, ki se zapletajo v lastno nepoznavanje. In nato posledice čutijo tudi vsi ostali, vpleteni ali ne v osebne odnose…
Veliko je takih trenutkov in s hvaležnostjo za to, da vem kje je temelj mojega navdiha za odločitve, lahko rešujem zagate in ustvarjam veselje.
V odmoru za kavo med zasedanjem delavnih skupin na Brdu pri Kranju, je nekdo izrazil dvom v smiselnost pogovorov, češ kaj lahko pričakujemo o tega dogodka ne glede na to, da imamo dinamične in plodne razprave. Na nacionalnem posvetu o življenjskih pogojih mladih v Sloveniji, je v osmih delovnih skupinah, ki so predstavljale prostor debat od zaposlovanja preko izobraževanja in participacije v družbi, do demografije in stanovanjske problematike idr. razpravljalo okrog 100 ljudi. Cilj: izhodišča za nacionalni program o mladini.
Prvič v zgodovini države Slovenije se je primerilo, da so na taki ravni razpravljali predstavniki in strokovnjaki iz različnih sfer družbe in vladnih ter nevednih sektorjev. Sam sem sodeloval v skupini, ki se je ukvarjala s izzivi zaposlovanja. Razprave so potekale na osnovi strokovnih analiz in skupni interpretaciji izbranih statističnih podatkov. Po začetni klasični nervoznosti predstavnikov študentskih interesov, ko je govor o delu preko študentskih napotnic, se je debata odvijala zelo konstruktivno, in hitro smo si bili edini, da je to pač očiten problem, ki ga je potreben rešiti saj je očitno in jasno vsem da se zlorablja.
To v nadaljevanju niti najmanj ni bil več glavni problem in razprave so se odvijale o drugih problemih, od celotne vertikale formalnega izobraževanja, do vloge sindikatov v družbi in pomena novih načinov izobraževanja ter pridobivanja kompetenc. Pogrešal sem in v tem nisem bil osamljen, le predstavnike ministrstva za visoko šolstvo, sicer pa so v skupini sodelovali malo da ne predstavniki prav vseh pomembnejših institucij v Sloveniji.
Ta zasedba, čeprav kot rečeno zgodovinska, me je tudi nekoliko skrbela. Namreč v Sloveniji se tovrstne, po navadi žolčne debate, pogosto vrtijo okrog klasičnih tem, kot maček okrog vrele kaše. In po navadi vedno okrog šole in države. Tokrat se je dogodilo nekaj presenetljivega. Čeprav je v začetku razprave postalo jasno, da govorimo o vlogi formalnega izobraževanja in strukturi trga dela, smo nato debato razširili na vlogo neformalnega izobraževanja in zasebne sfere, podjetništva in civilno družbo. To pa je bilo presenečenje za marsikaterega člana skupine. Govorili smo celo o spremembi paradigme izobraževanja v smeri podjetnosti in samoodgovornosti za kasnejše zaposlovanje, odpiranju možnosti za večjo fleksibilnost na trgu dela, o kompetencah, ki si jih posameznik lažje pridobi na primer v mladinski organizaciji kot pa v šoli ipd.
Ta obrat v odgovornosti za uresničevanje blaginje posameznika, kjer posameznik prevzema večjo vlogo, predstavlja preobrat v razmišljanju o odnosu med posameznikom in družbo, državljanom in državo. V ospredje debate je prišlo razmišljanje o ustvarjalnosti, inovativnosti, podjetnosti o pomenu vzgoje za te vrednote. In kakšna je trenutna perspektiva večine študentov, ki razmišljajo kaj naj študirajo in kaj se splača študirati, in ne kaj bi želeli početi in kaj jih zanima? S takšnim odnosom je njihov prispevek k znanju podoben vlogi egipčanskih faraonov. Moja kolegica iz akademske sfere se pogosto jezi, da ima polno predavalnico mumij.
Poleg omenjenega preobrata v razmišljanju, se je odprlo še eno pomembno vprašanje. Obsežnost javnega in kompleksnost državnega aparata. Neverjetno, da je celo iz vladne strani, na mojo dobronamerno provokacijo prišlo do strinjanja, da imamo preobsežne sisteme v državi, ki so nepovezani in razvejani, kot da bi bili namenjeni dvesto milijonskemu narodu. Kako sicer razumeti, da je že znotrajsektorsko sodelovanje v državnem aparatu oteženo, kaj šele medsektorsko, kot ga zahteva sodoben pristop pri reševanju problemov na področju mladine. Da se (ne)povezave z podjetniškim svetom niti ne dotikam.
Ali so take razprave in posveti smiselni in ali pripomorejo k razvoju, je seveda retorično vprašanje. Bistvo je, da na pravi način predstavimo stališča in se tudi slišimo. Potrpežljivost pa je potrebna na več ravneh. Četudi je obstajala visoka stopnja strinjanja o težavah in tudi možnih rešitvah v delovnih skupinah, se postavlja vprašanje prenosa tega strinjanja v odločitev. In tam nastopi simbolno in institucionalno bistvo demokracije – parlament, kjer je potrpežljivost še posebej potrebna, predvsem če je sistem neučinkovit in je preslikava interesov in političnih alternativ vprašljiva. Torej koliko časa bo potrebnega za implementacijo novih pristopov? Moj odgovor kolegu med odmorom za kavo je bil prav v tej smeri. Bistveno je spoznanje koliko časa traja, da neko spoznanje dozori in ga sprejmemo kot odločitev, zakon, nacionalni progam. Pa še to je na koncu vprašanje, v kakšni obliki.
Je sreča posledica ali je sreča vzrok? To je bilo preprosto vprašanje v dvigalu kot posledica nepomembne izmenjave in metanja mnenj, kot se v dvigalih to pogosto dogaja, ko ljudje pač nekaj povedo zato, da čas hitreje mine. Vprašanje, ki sem ga zastavil na koncu je povzročilo hipno tišino, kako pa drugače. In v trenutku za tem smo izstopili.
V tisti debati mi je pozornost vzbudil način pripovedovanja, ki je odseval neko samoumevnost sreče in odraza sreče kot posledice vsega kar nam prinaša ugodje, ne glede na posledice… Kakšno naključje. To se je primerilo pred nekaj tedni. In pred nekaj dnevi mi je prišla v roke knjiga: Dobro življenje – etika in iskanje sreče (Herbert McCABE, založba Clritas). In že v prvih straneh sem našel odgovor na tisto moje vprašanje, izziv kolegom v dvigalu, ki sem ga sicer slutil.
Aristotelska tradicija razumljena s pomočjo Akvinskega nam ponuja odgovor z konstituiranjem sreče kot posledico hvalevrednih dejanj. Dejanj v katerih se odražajo različne kreposti, h katerim človek teži in jih želi razvijati in uresničevati. Torej pri tem načinu gledanja na življenje, sta sreča in človekovo zadovoljstvo temeljna pojma, ne pa tudi samoumevna! Nasproti temu načinu avtor postavi pod vprašaj dva druga načina dojemanja in razlaganja etike. Etika je v središču spraševanja. Prvi je tisti, kjer je hvalevredno dejanje tisto, ki ga predpisuje pravilo, načelo ali zakon in drugo imenujemo utilitarizem – mnenje, da bi morali hvaliti dejanje (ali včasih vsako vrsto dejanj), ki ima za posledico največjo srečo največjega števila ljudi.
»Utilitarist hvali dejanje ali vrsto dejanj zaradi posledic, ki jih pričakuje od njega. Aristotelovec pa dejanje hvali zaradi tistega, kar je samo po sebi – na določen način tisto kar konstituira človekovo zadovoljstvo in srečo.« (McCabe, str 20).
To me spominja na tipični slovenski vzorec obnašanja, da od drugega pričakujemo, da bodo nekaj naredili, ker smo mi tudi nekaj naredili za sočloveka, ne glede na vzrok in posledice. Pač ker se tako pričakuje in spodobi. Narobe. Jaz zagovarjam tisti način ravnanja kjer nekaj počnemo, ker verjamemo, da je to dobro in to počnemo zaradi stvari same, ne zaradi soseda, žene, predpisa, fanta, prijateljev, pravil…
Še več, naprej berem v knjigi, da aristotelovska tradicija ne zavrača idej »pravilno«, »pravice« ali »zakon«, le na drugo mesto jih postavi. In to je tisto kar je bistvo. Ne živimo mi ljudje in naše skupnosti zaradi zakonov in pravic, zakoni so za to, da skupnosti lažje živijo in mi med seboj. Kreposti in etično delovanje pa je tisto, ki zahteva določene načine ravnanj za to, da imamo dobre zakone in temelj delovanja. Zato hvalim tiste, ki upoštevajo zakon. In če zakon izgubi podlago etičnosti?
Morda je tu drobtinica problemov sodobnega sveta. V izhodišče smo postavili človekove pravice in enakost pred zakonom, pravila in načela. Izgubili pa smo osnovo iz katere je naš sodoben način življenja nastal… Seveda od tu naprej se postavi tudi vprašanje kakšno je človeka vredno življenje? Morda dostojanstvo. Je sreča stanje, ki ga je treba z različnimi sredstvi maksimizirati, ali je sreča dejavnost, tako kot prijateljstvo. Priporočam v branje.
Za konec, na hitro, kot trenutek v dvigalu pa še ta primer: danes dopoldne sem na CNN zasledil nominacije za nagrado CNN Heroes 2009. Pustim ob strani tipično ameriško promocijo in način, če ima kdo problem s tem načelom oz. formo. Bistvo je v vsebini. Ti »heroji« svoje poslanstvo izvajajo z namenom, zaradi dejanja samega. Brezdomci, za čisto pitno vodo, pomoč mladim in otrkom, zagovorništvo žensk in deklic ...
Ta je tudi lahko prepričljiv: simpatičen in nestandarden, izven vsakdanjih načel in dojemanj. Havy Metal - menih: Fratello Metallo
