Je sreča posledica ali je sreča vzrok

Je sreča posledica ali je sreča vzrok? To je bilo preprosto vprašanje v dvigalu kot posledica nepomembne izmenjave in metanja mnenj, kot se v dvigalih to pogosto dogaja, ko ljudje pač nekaj povedo zato, da čas hitreje mine. Vprašanje, ki sem ga zastavil na koncu je povzročilo hipno tišino, kako pa drugače. In v trenutku za tem smo izstopili.

V tisti debati mi je pozornost vzbudil način pripovedovanja, ki je odseval neko samoumevnost sreče in odraza sreče kot posledice vsega kar nam prinaša ugodje, ne glede na posledice… Kakšno naključje. To se je primerilo pred nekaj tedni. In pred nekaj dnevi mi je prišla v roke knjiga: Dobro življenje – etika in iskanje sreče (Herbert McCABE, založba Clritas). In že v prvih straneh sem našel odgovor na tisto moje vprašanje, izziv kolegom v dvigalu, ki sem ga sicer slutil.

Aristotelska tradicija razumljena s pomočjo Akvinskega nam ponuja odgovor z konstituiranjem sreče kot posledico hvalevrednih dejanj. Dejanj v katerih se odražajo različne kreposti, h katerim človek teži in jih želi razvijati in uresničevati. Torej pri tem načinu gledanja na življenje, sta sreča in človekovo zadovoljstvo temeljna pojma, ne pa tudi samoumevna! Nasproti temu načinu avtor postavi pod vprašaj dva druga načina dojemanja in razlaganja etike. Etika je v središču spraševanja. Prvi je tisti, kjer je hvalevredno dejanje tisto, ki ga predpisuje pravilo, načelo ali zakon in drugo imenujemo utilitarizem – mnenje, da bi morali hvaliti dejanje (ali včasih vsako vrsto dejanj), ki ima za posledico največjo srečo največjega števila ljudi.

»Utilitarist hvali dejanje ali vrsto dejanj zaradi posledic, ki jih pričakuje od njega. Aristotelovec pa dejanje hvali zaradi tistega, kar je samo po sebi – na določen način tisto kar konstituira človekovo zadovoljstvo in srečo.« (McCabe, str 20).

To me spominja na tipični slovenski vzorec obnašanja, da od drugega pričakujemo, da bodo nekaj naredili, ker smo mi tudi nekaj naredili za sočloveka, ne glede na vzrok in posledice. Pač ker se tako pričakuje in spodobi. Narobe. Jaz zagovarjam tisti način ravnanja kjer nekaj počnemo, ker verjamemo, da je to dobro in to počnemo zaradi stvari same, ne zaradi soseda, žene, predpisa, fanta, prijateljev, pravil…

Še več, naprej berem v knjigi, da aristotelovska tradicija ne zavrača idej »pravilno«, »pravice« ali »zakon«, le na drugo mesto jih postavi. In to je tisto kar je bistvo. Ne živimo mi ljudje in naše skupnosti zaradi zakonov in pravic, zakoni so za to, da skupnosti lažje živijo in mi med seboj. Kreposti in etično delovanje pa je tisto, ki zahteva določene načine ravnanj za to, da imamo dobre zakone in temelj delovanja. Zato hvalim tiste, ki upoštevajo zakon. In če zakon izgubi podlago etičnosti?

Morda je tu drobtinica problemov sodobnega sveta. V izhodišče smo postavili človekove pravice in enakost pred zakonom, pravila in načela. Izgubili pa smo osnovo iz katere je naš sodoben način življenja nastal… Seveda od tu naprej se postavi tudi vprašanje kakšno je človeka vredno življenje? Morda dostojanstvo. Je sreča stanje, ki ga je treba z različnimi sredstvi maksimizirati, ali je sreča dejavnost, tako kot prijateljstvo. Priporočam v branje.

Za konec, na hitro, kot trenutek v dvigalu pa še ta primer: danes dopoldne sem na CNN zasledil nominacije za nagrado CNN Heroes 2009. Pustim ob strani tipično ameriško promocijo in način, če ima kdo problem s tem načelom oz. formo. Bistvo je v vsebini. Ti »heroji« svoje poslanstvo izvajajo z namenom, zaradi dejanja samega. Brezdomci, za čisto pitno vodo, pomoč mladim in otrkom, zagovorništvo žensk in deklic ...

Ta je tudi lahko prepričljiv: simpatičen in nestandarden, izven vsakdanjih načel in dojemanj. Havy Metal - menih: Fratello Metallo