Politik, ki je pripovedoval o odpuščanju in odnosu.

Imam samo eno idejo, misel, ki bi jo rad zelo jasno izpostavil. Vendar bi bilo skoraj nespodobno vse strniti v en sam odstavek. Za kaj gre. Pred eno uro se je končal neposredni prenos obiska in govora nekdanjega predsednika ZDA Billa Clintona na poslovni konferenci v Sloveniji. In poslušanje njegovega govora in odgovorov na vprašanja me je utrdilo v nekaterih prepričanjih in odprlo nekaj skrbi.

Ta odstavek lahko preskočite. V govoru je izpostavil neenakost v svetu, med bogatimi državami in državami v razvoju, o neenakosti v bogastvu znotraj razvitih držav, o načinih reševanja problematike v svetu, o razmerah v Afriki in drugih državah kjer divjajo etični spopadi in vojne, o nemoči ljudi in revščini, o podnebnih spremembah. Govoril je o njegovih političnih nasprotnih, ki ga sedaj pri delu v njegovi fundaciji podpirajo…

Govoril je na njegov način, z moralnega vidika, ki ga nismo vajeni. In govoril je o temah, ki v Sloveniji niso na dnevnem redu javnih debat. Škoda. Dotaknil se je celo nekaterih izzivov Slovenije v mednarodni skupnosti in v notranje političnem in družbenem življenju. Poudaril je soodvisnost držav in ljudi v današnjem svetu in pomenu različnih sfer družbe pri iskanju rešitev.

In zame se bistveno začne tukaj. Pri ideji, da države ne morejo reševati vseh dilem. Ga je kdo slišal? In da bo zasebni sektor vedno dopolnjeval nemoč držav, da bi celostno obvladovale probleme… Sporočilo celotnega govora je bilo: soodvisnost, vzajemnosti, napredek, podjetnost, razum in moč duha! Dvainštirideseti ameriški predsednik je govoril z navdihom, žarom in karizmo. Prišel je, in to, da je nanizal ogromno možnih inovativnih načinov reševanja problemov sveta s strani zasebnega sektorja in med ljudmi samimi, čeprav tudi poudaril vlogo in moč predsednika ZDA in držav pri reševanju sporov in izzivov sveta, ni najbolj bistveno. Prišel je in govoril o človeku!

Da, pripovedoval je o človeku. Ne le s humanitarnega in humanističnega vidika, dotaknil se je bistva, ki gradi zahodni svet. Govoril je o odpuščanju sočloveku, ki ti stori gorje in bolečino, o ponosu - osebnem čustvu veselja in radosti, ki ni aroganca; pripovedoval je o odnosu. O odnosu, kjer se človek lahko odpove nasilju in sovraštvu, kjer človek lahko preseže bolečino, če se opre na lastno veličino, ki mu je dana in zaupana. Smo to razumeli in slišali ali smo le poslušali? Pripovedoval je o stvareh in na način, ki ga v Sloveniji ne poznamo!

"Lubi Slovenci", če je ravno praznik, ko se spominjamo Trubarjevega navdiha, prosim, se lahko začnemo pogovarjati brez sumničavosti in preračunljivosti? Lahko gradimo odnos in našo skupnost z veseljem in možnostjo ustvarjanja brez strahu v naciji. Tako, da bomo imeli skupni prav in različna mnenja. Si lahko zaupamo. Smo zabredli pregloboko ali lahko osvobodimo duha? Zame je odgovor jasen!