Od kolektivnega k individualnem - modernizacija slovenske družbe

Vroča kot jesenski kostanj, je debata o pokojninski reformi. To je presneto resna tema, in javna razprava o ureditvi celotnega sistema je morda v tem času ena najpomembnejših in najbolj resnih razprav, kateri je potrebno posvetiti vso pozornost in k debati pritegniti strokovnjake ter se tudi zgledovati po praksah drugod po Evropi. Ta razprava je tudi prav tako bodeča kot je kostanj preden dozori.

Vsem je jasno, če komu ni, ima problem, da je reforma pokojninskega sistema nujna. Predvsem se moramo tega izziva zavedati tisti, ki smo rojeni po letu 1960 in predvsem sedanje generacije mladih, ki vstopajo na trg dela po dopolnjenem 25 letu starosti. Vse tja do tridesetega leta. Zakaj? Ker bomo delali zelo, zelo dolgo. Razen, če ne bomo tako bogati, sanje večine, realnost manjšine, da si bomo lahko privoščili prijetno starost z lastnimi prihranki brez javne pokojninske blagajne. Mimogrede, življenjska zavarovanja so vse bolj nujna realnost, ne le tržna vaba zavarovalnic. Tudi reforma pokojninskega sistema predvideva to spremembo razmišljanja in v določenem delu prehod na naložbeno zavarovanje, ter samoodgovornost za pokojnino. To je tudi proces spreminjanja miselnosti, da bo država »pomagala« in da je država »kriva«, če gre kaj narobe. Miselnost, ki je tako blizu slovenskemu samoupravnemu načinu razmišljanja.

Predvsem pa bi morali o tem kaj nas čaka, razmišljati mladi. Lepo je, da izkoristimo medgeneracijski dialog in sodelovanje ter, da mlade generacije prepustijo oblikovanje te politike tistim, ki imajo oblast in družbeno moč ter znanje. Pomembno pa je pri odločitvah sodelovati in se predvsem zavedati, kaj nov sistem prinaša. Pričakujem večji doseg pri razpravah in predlogih reprezentativnih mladinskih struktur, kot je zgolj boj proti spremembam v sistemu študentskega dela. Morda preoptimistično. Pustimo se presenetiti.

Navidezn računi pokojnine, malusi in bonusi, 65 let za upokojitev, 60 let minimalna starost za upokojitev, izračun na podlagi celotnega časa upokojitve, štiristebrni sistem, univerzalni državljanski prispevek itd, vse to so pomembne karakteristike predloga, vendar so to le strokovno ekonomska, demgrafska in v začetni fazi predlogov sprememb sistema delno politična vprašanja. Izračuni in simulacije kažejo na pomembno malenkost, ki jo je potrebno upoštevati. Sedanje generacije so manj številčne in demografska slika v Sloveniji je ena najslabših v Evropi. Seveda bo nov sistem to upošteval; na ekonomsko tehnični ravni.

V gozdu pa le redko raste le eno kostanjevo drevo. Tudi ostala drevesa rodijo prav tako bodeče plodove kot tisto, pod katerim nabiramo svoj zalogaj. Nov družinski zakonik o katerem prav tako poteka javna razprava je razburil slovensko javnost. Morda se je javnost razburila upravičeno, morda prehitro, morda pri napačnem vprašanju. Po moje, to niti ni bistveno. Bistveno je, da je ta zakonik nedodelan in poln pomanjkljivosti ter neskladen z osnovno idejo: razširiti pojem družine. Pa naj si gre za pravice enostarševskih družin različnih oblik ali pravice rejniških staršev, prepoved nasilja nad otroki in mejo do katere lahko država posega na polje zasebnega ipd.

Dejstvo je, da moramo sprejeti nekatera kulturne in družbene zasuke evropske civilizacije, bolj ali manj splošno uveljavljena dejstva naših odnosov in družin. Tisto čemur bi se morali posvetiti ni vprašanje, zakaj bodo sprejete nove pravice in oblike družin, bolj je zaskrbljujoče, da se ne posvečamo in ne iščemo rešitev tam kjer je vprašanje najbolj osnovno. Morda res ne v naši civilizaciji? Kako naj okrepimo osnovno družino, kjer sta oče in mati, mož in žena, ki se zavedata odgovornosti in težavnosti odnosov in veselja soočanja z izzivi in uspehi ustvarjanja varnega in spodbudnega okolja za otroke. Zakaj temu ne posvečamo dodatnih skrbi? Ni enostavno. In ravno to je morda odgovor na zadnje vprašanje, ki ga ponuja sedani čas v katerem živimo.

Ti dve temi, s katerima se sooča naša družba, kažeta na simbolni ravni eno bistveno spremembo pri urejanju naših odnosov: konflikt med javnim in zasebnim in zasuk vzorcev razmišljanja od kolektivnega na individualno.