Ob bok razprave o zakonu o mladini ali kaj ima dr. France Bučar s tem

Imam občutek, da imamo Slovenci problem s prepoznavanjem principov in namena svobodne demokratične in pluralne družbe. Ne bom razpredal o zgodovinskih razlogih, kulturnih vzorcih enakosti in solidarnosti, na tem mestu niti niso bistveni takšni ali drugačni predsodki in stereotipi o majhnosti in zatiranosti ter cesarski boječnosti Slovencev. Če so pod vprašanjem vrednote, temeljni principi neke družbe, ki želi biti svobodna, dati priložnost posamezniku, da se uresničuje v okvirih družbeno sprejemljivega in zakonitega, odpirati prostor različnih pogledov in načinov izbir življenja, potem je pod vprašanjem obstoj take družbe, ki želi gojiti liberalni tip demokracije.

V zadnji svoji knjigi z naslovom Slovenci in prihodnost profesor Bučar govori tudi o vprašanjih, ki sem jih natrosil v prejšnjem odstavku. Knjigo pa sklene z zanimivimi razmišljanji o organiziranosti različnih družbenih podsistemov. Predvsem me je k razmišljanju pritegnilo poglavje o šolstvu.

Da takoj razčistimo. Ne, mladinski delo in omenjen zakon iz naslova nima s šolstvom direktne povezave, komplementarno da...

Skratka profesor Bučar predlaga zanimiv koncept. Dvomi v vrednostno nevtralno šolo oziroma v t.i. neideološkost. Saj že samo to postavlja novo ideologijo. Predlaga šolo, ki bo učila in vzgajala vedno nove rodove otrok in mladine do javno sprejete in zaželene ravni znanja, s ciljem usposobiti ljudi za življenje v sodobnih globaliziranih skupnostih – državah. Ideologija oziroma vrednostna usmeritev v kolikor ni skrajna pri tem ne predstavlja ovire. Bistvena je raven doseženega znanja. Pred tem govori o usklajevalni vlogi države in razmišljanje zaokroži s predlogom, da šolstvo lahko organizira katerakoli institucija v družbi, ki ima take kapacitete in pogoje ter znanje, da to na podlagi javnega priznanja in z javnimi sredstvi tudi izvaja.

In kaj ima to opraviti z zakonom o mladini?

Knjiga z naslovom Slovenci in prihodnost je nadaljevanje knjige Rojstvo države. Razmišljanje o zgodovini in polpretekli zgodovini, vse svetle in predvsem temne plati nastajanja države Slovenije, profesor Bučar analizira z moralno občutljivostjo in avtoriteto, sposobnostjo preseganja čustvene obremenjenosti razdvajanja Slovencev in uspe svoje razmišljanje pripeljati v okvir sodobnih mednarodnih in globalnih problemov ter umestitve nacionalne države v ta kontekst.

Prepozna problem, ki sem ga izpostavil v začetku. Zelo poenostavljeno skrajšano lahko povzamem, da uvidi problem politične ohromelosti naše družbe zaradi izključevalnih pristopov elit(e) in branjenja pridobljenih pozicij iz preteklosti. Pri tem je logična posledica, da tudi ostali administrativni in izvedbeni družbeni podsistemi ne izvajajo odločitev profesionalno, ampak obremenjeno z takšnimi ali drugačnimi pritiski, ki nimajo narave in duha običajnih interesnih ali lobističnih skupin ter civilno družbenih pobud. Slednji podsistem je dodatno politiziran.

Problem je v pristajanju na različnost! To je tudi zadnje poglavje v knjigi.

»Vzgoja je vedno celostna, zato vprašanja ni mogoče rešiti tako, da bi v državno organizirano šolo hkrati uvajali vzgojo različnih vrednostnih usmeritev, ki si celo medsebojno nasprotujejo« str. 333 Bučar.

In to je odgovor. Polje mladinskega dela, ki pomeni pluralno polje mladinskih organizacij, centrov, skupin in neformalnih pobud s ciljem neformalnega učenja in različne poti do posameznikovega prepoznavanja lastnega mesta v družbi in pomoč pri vključevanju vanjo itd. je bilo dolga leta marginalizirano in (morda tudi zaradi tega) v določenem delu tudi samoniklo. In ta marginalizacija, odmaknjenost od glavnih tokov razvoja slovenske družbe v zadnjih 20 letih je predstavljala pozitiven prispevek k sobivanju različnosti, k pristajanju na različnost. V polju mladine bolje rečeno mladinskega dela so sobivale različne mladinske organizacije in drugi akterji nastali po letu 1991 in se borili, brusili za svoj prostor v tem polju in tudi širše v družbi.

S tem se je v mladih generacijah vzgajalo zavedanje sobivanja in pristajanje na različnost. Kljub različnim težavam in obremenjenostim, ki jih deli vsa družba, je ta prispevek k vzgoji za pluralnost bistvenega pomena in neprecenljiv dragulj nove generacije, ki je zaradi svoje krhkosti tudi sama dragulj.

Zato bi zakon, ki bi to polje okrepil, zaščitil in priznal vrednost spoznanja sobivanja različnosti, ne da bi to različnost določala ta ali ona poklicana elita. Tako bi skupnost z novimi generacijami prehajala v družbo brez strahu, nezaupanja, izključevanja in bi se usmerila na možnost posameznika, da uspe v svojem poslanstvu in življenjski poti, ne da bi mu bili viri za to omejeni zaradi trdnjav te ali one (politične) elite, ampak ravno obratno.