Crema Catalana

Ni nujno, da vedno dobiš to kar pričakuješ. Sicer pa je v življenju vedno tako, da te določene situacije in dogodki presenetijo, seveda takrat in tako kot najmanj pričakuješ.

Dan je bil sicer lep, a zame precej nenavdušujoč. Iz Ljubljane sem se odpravil v soboto po napornem tednu in sobotno jutro, bolje rečno dopoldne na avtocesti proti obali ni dogodek, ki bi se ga človek veselil. Kljub racionalnemu samoprepričevanju o logični in za ta čas sprejemljivi gneči na cesti ter umirjen glasbi, se moje doživljanje vijuganja med zmedenimi avstrijskimi počasnimi šoferji in nestrpnimi slovenskimi avtosrboriteži, ni umirilo v spokojno vožnjo z mislijo na našo čudovito, čeprav kratko obalo - v nacionalnem stilu: manj kot je, bolj moramo biti ponosni na to. In več kot je, lahko postane nevarno in nesprejemljivo. Pri meni enosavno te stvari ne funkcionirajo vedno na ta način.

Kljub vsemu sem se živ in zdrav pripeljal v Portorož. Čeprav zelo razdražen in slabe volje. Upravičeno. To, da si morda sam ustvarim tako doživljanje bivanja, pa je tudi možno, a v tem primeru ni predstavljalo bisvenega prispevka k moji slabi volji. Po kratki in počasni vožnji gor in dol po mestu vrtnic, mi je navdih spokojnosti prinesla misel o mirnem kotičku, brez potrošniške turistomanije. A kje je ta oaza miru?

V mirnem zavetju oljk in prijaznih, dobrvoljnih ljudi sem prvič v miru zadihal ob uživanju okusne, slastno pripravljene in lično postrežene, dišeče in žareče daritve. Take, na katero čoveku z kančkom sočutja ni dano slabo misliti. Privoščil sem si dodano porcijo. Vedno je prostor za še. Tudi večer, noč in sončna nedelja je v meni ustvarila veselje. Priznam pa, da je bilo morda neizraženo.

Piporočam, v zavetju Sečoveljskih solin. Imela sva se čarobno, bi rekla ona.