Dolga brada kralja Matjaža

To je tura, za katero lahko mirno rečem, da je milo rečeno... huda. Začel sem na Bregu (Mežica) pri Centru šolskih in obšolskih dejavnosti, zmontiral kolo in naštudiral še zadnje podrobnosti zemljevida. Turo sem glede na predlog, ki ga najdete na spletnih straneh nekoliko priredil. Predvsem sem jo želel malo skrajšati in se izogniti asfaltni cesti po dolini, ne vem pa, če je bilo to ravno smiselno, kajti kar se je dogajalo na poti je bilo prav pestro. Nekajkrat sem celo pomislil, ali je to sploh kolesarska tura, ali gorska peš tura.

Breg je bil res breg. Še preden sem se dobro ogrel, sem že grizel kolena. Čez gozdne vlake sem prišel do ture, ki je doseljiva tudi na omenjeni spletni strani in po makadamu proti zgornjemu parkirišču, od tam pa še skok na vrh Pece. Hm... in tukaj se je začelo veselje. Pot je bila bolj primerna za motokros kot pa za sicer vsaj eno konjsko moč na biciklu. V določenih delih poti pač ni šlo več na kolesu. V tistem času so spravljali les in temu primerne so bile ceste. Lubadar je privabil vse razpoložljive stroje. Sreča v tej razriti nesreči je bila ta, da se je delo za tisti dan že končalo.

Tako sem lovil pravo cesto do vršnjega dela Pece, se nekajkrat izgubil, kar pomeni, da goniš in hodiš v hrib in potem ugotoviš, da nisi na pravi cesti in nazaj dol. Karta iz spletne strani mi tako v tem delu ni služila skoraj nič, samo toliko, da sem vedel na kateri strani hriba bi moral biti, ko tam nisem bil.

Na vrhu pa lep sprejem trojice oskrbnikov koče: "A je bilo težko?", z pravim koroškim naglasom. Nekaj sem zamrmral in se pritoževal nad potjo, na koncu pa smo se posmejali in glede na pozno uro sem hitro spakiral in v dolino. Jihaaaaa, tudi navzdol je bilo pestro, to da sem pofirbcal v Avstrijo je še najmanj. Zgornji del je res divji, skoki, debla in ozka strma steza.

Na križišču pod vrhom srečam še starejšega gospoda, lovca in malo poklepetava. Pod cesto je nabiral neko zelišče, ki baje raste samo ta čas in samo na Peci. Za čaj za prostao. Kako sem lahko pozabil ime te čudežne rož'ce! Nikoli ne veš...
"Kam pa ... ?", in mu razložilm.
"Na Brdo."
"Ahaaaaaaa... po je pa še d'lga", pravi. In mi na moje vprašanje razlaga katera pot in kako do tja.
"Pa grta pa douta, pa pou u levo ...", meni pa nič več jasno, saj sem karto le naštudiral toliko, da sem imel garmina v glavi. V žepu pa še print.
Še nekrat vprašam in pojasnim, da grem do CŠODja.
"Ajaaaaaaaaaaa slovenski dom, ja ja", pravi.
Jaz pa: "Ne ne, šolski center..."
Tišina, rzmišlja in ustreli: "Ja, jaaaa Berk, t'tu je pa Berk..." jaz pa namršeno dešifriram njegove predloge. Seveda narobe sem rekel, pomota, moral bi mu reči Breg in ne Brdo. Prav, res je, malo sem zamešal. In zmeda je bil popolna.
Pa sva šla še enkrat douta, pa rauno..., potem sva še ugotovila, da je do Mežice in po dolini še kar dolga, ker me za konec čaka še "Berk", namreč iz glavne ceste je še vzpon do CŠODja. Prijazen gospod. Na koncu sva se prav lepo nasmejala, si zaželela vse dobro in vija proti Berku. Tisto o čaju in rožicah pa si moram zapomniti za stara leta.

Spust sem nadaljeval delno po poti od koder sem prišel, testiral še nekaj bližnjic in se vrnil na izhodišče. Morda bi se moral kljub vsemu vrniti preko Mežice o dolini in tisti zadni klanec bi že premagl. Za užitek bolj pestre poti?

Še to, Tito res še živi. V sožitju z našimi osamosvojitvenimi borci iz devetdesetih na severni meji. Ne verjamete? Poglej galerijo »