Nekoč je bilo na divjem zahodu

Priporočava. Vse, ne samo divji zahod oziroma kar je od njega še ostalo. Kalifornija je dežela nasprotij. Blišč in beda velikih mest, prvinskost 69ersov in sodobnost petičnežev ter čudovita in raznolika pokrajina gredo z roko v roki, povsod kamor te vodi pot. Kalifornija je dežela, ki te popelje v trenutek, ko je čas prvih priseljencev in bojevanje severnoameriških indijanskih plemen ter mehiških tolp ugasnil v rojevanju nove kulture velikih mest in multinacionalk.

Najina pot se je pričela v San Franciscu. V velikih mestih se nisva prav dosti zadrževala; z izjemo San Diega, ki leži prav na jugu ob meji z Mehiko. Tam sva štiri dni preživela pri najini prijateljici Naji, ki na Univerzi Kalifornija San Diego (UCSD) študira nevrologijo. Iz mesta sv. Frančiška sva se odpravila proti Yosemitih in tamkajšnjemu nacionalnemu parku, kjer sva pohajkovala in uživala v prijetnem subalpskem podnebju. Seveda vsak, ki ima v krvi malo plezanja ve, kaj je El Capitan. A šele, ko človek stoji pod to masivno steno dobi pravi občutek, da je odkrivanje nekoristnega sveta spoštovanja vredno početje in da je za upokojene iskalce in njihove spremljevalke tudi kakšna celodnevna ali večdnevna tura prav prijeten in lep zalogaj. Ampak prsti kar ne nehajo srbeti, pogled pa je vedno na liniji številnih navez, z mislijo kam jih vodi njihovo iskanje smeri...

Z najinim »rentanim Ševijem« (Chevrolet Impala 6v 3,9 avtomatik seveda ... a vseeno živahen konjiček) sva po štirih dneh nadaljevala pot preko več kot 3000 metrov visokega prelaza v prostranstva srednjeameriških puščav. Vsekakor je udoben avto dobra naložba za večurna premagovanja skoraj neskončnih ravnin in prostranstev ameriškega srednjega zahoda. Potovanje lahko postane prav prijetno, še posebej ker je na poti vedno kaj zanimivega in včasih tudi nepredvidljivega. Morda prav zato ker je bila najina krožna pot po Kaliforniji začrtana le okvirno. Dolina smrti in najnižja točka Hudičevega golf igrišča, kakor se imenuje presušeno slano jezero, sta bila v enem dnevu že za nama, midva pa na poti proti Las Vegasu in ritmom kralja rock & rolla ter dogodivščinam »izi rajderjev«.

Dolgočasnost in plehkost mesta zabave in iger na srečo sredi puščave na skrajnem jugu Nevade, naju je navdušilo le zaradi relativno nizkih cen hrane v restavracijah najprestižnejših hotelov. Restavracije se nahajajo v okviru multipleksov igralnih salonov, kar kaže na logiko novačenja sitih, potencialnih zmagovalcev »jack pota« in »master aworda«. Še v istem popoldnevu sva pot nadaljevala proti reki Kolorado, ki sva jo prečkala preko znamenitega jezu Hoover, ki je predstavljal enega izmed glavnih projektov takratne ameriške administracije pod vodstvom predsednika Herberta Hooverja v boju proti recesiji v tridesetih letih prejšnjega stoletja. To je bila tudi najbolj vzhodna točka najinega popotovanja.

Reka Kolorado je tudi meja z zvezno državo Arizona. Nevada in Arizona sta bili tudi del najine avanture, a le za dva dneva. Le toliko, da sva zaokrožila pot in se na poti proti jugu priključila na zgodovinsko cesto Route 66. Po vijugati gorski in ravninski puščavski cesti, skozi peščeni vihar in zapuščene bencinske črpalke in motele sva si za nekaj dni privoščila kampiranje v nacionalnem parku Joshua Tree. To je višinska puščava z značilnimi puščavskimi drevesi in ravno še pravi čas sva ujela pozno pomladansko cvetenje kaktusov in trav, pa tudi obisk klopotače pred šotorom... Tudi tukaj, čeprav manj kot na severu je čutiti duh 69ersov - iskalcev zlata, ki so v šestdesetih letih devetnajstega stoletja množično potovali na zahod in postavljali temelje današnje Kalifornije. Tudi z revolveraškimi medsebojnimi obračuni in boji z indijanskimi plemeni.

V San Diegu sva na zahodni obali prispela na skrajni jug Kalifornije in najinega potovanja. Človek ima sicer občutek, da je ta del vse prej kot anglo-ameriški in ta občutek ni napačen, saj večina ljudi govori špansko, pa tudi obrazi ljudi pričajo o tem, da je Mehika le streljaj daleč. Po poti španskih Frančiškanov, ki so še pred priključitvijo Kalifornije k ZDA leta 1850, misjonarili med staroselci in se branili pred udori mehiških tolp, sva zadnje dneve preživljala v San Clementeju, San Huan Capistranu, Snta Ani, Santa Monici in se skozi mesto angelov vračala v enem dnevu do San Francisca.

Kalifornija. Ob vsem napisanem ostaja vedno mnogo vtisov in spominov. Kako ravnati ob izposoji avtomobila, ko zmanjka tistih modelov, ki si ga rezerviral preko medmrežja in kako prihraniti s tem 400 dolarjev, kakšna zgodba se odvija, če ob enajstih zvečer v divjini Yosemitov zakleneš avtomobilske ključe v avto in imaš prav vse zakljenjeno v avtu, zakaj so zgodbe iz National Geographica o srečanjih z medvedi zelo realna možnost in kako adrenalinsko je streljati z teleobjektivom na medvedko z dvema mladičema, občutek hoje po drugem planetu in spoštovanje življenja v puščavi Doline smrti, vtisi na scenografijo iz vesternov in mesto Oatman kjer se zdi, da se je pred sto leti ustavil čas, ko so iskalci zlata prodirali na zahod. Vtisi posedanja in brezdelje črncev v tipičnih reperskih oblekah in frizurah ter beda ljudi na Long Beachu (LA), pogled na okrogloglavega latinosa z črnimi brčicami, ki nosi široke kavbojke segajoče čez kolena in belo XXXXL mikico... vse to se zdi, kot da bi vstopila in na koncu izstopila iz filma. Vse kar tukaj gledamo preko produktov holivudskih mojstrov gibljivih slik, je tam vsakdanje življenje, seveda z izjemo znanstvenofantastičnih in raznih akcijskih komediolovščin. Čeprav se na trnutke tudi to ne zdi nemogoče...

Road trip za vse, ki uživajo v čudoviti in raznoliki pokrajini in tiste, ki želijo odkrivati ameriške sanje velikih mest. Anja in Primož. Več fotografij »